Page 151 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 151
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 151
doseženo, si ljudje ne upajo več pridružiti skupini, saj so dezorientirani
in dezinformirani, s tem pa je intelektualna mobilizacijska sila po priča-
kovanjih (antiintelektualcev) okrnjena ali izničena.
Intelektualci niso samo družbeno nekoristni in nepotrebni paraziti,
ampak tudi škodljivi. Diskurz in procedure neoliberalizma odlično iz-
koriščajo to antiintelektualno sestavino občega mnenja, saj se nanjo lah-
ko oprejo pri zapiranju javnih šol in ukinjanju financiranja javnih služb s
strani države. Sicer ta reprezentacija, ki se opira na zoorasistično primer-
javo, s svojo precizno retoriko obuja zelo temen antisemitski register iz
evropske zgodovine 20. stoletja. In prav tu se zopet razkriva imaginarna
oz. fantazmagorična zlitost antiintelektualizma in antisemitizma.
Po vsem povedanem se zdi, da je fenomen antiintelektualizma v so-
dobnih družbah močno prisoten in subtilno vtkan v vse družbene slo-
je in sfere, z novo neoliberalno ideologijo pa še dodatno spodbujen. Ne-
nehno latentno prisoten je tudi v številnih slojih intelektualnega sveta
in običajno privre na plan, ko se družbene razmere zaostrijo, saj si ob ta-
kšnih priložnostih laže najde politični izraz in socialno afirmacijo. Me-
hanizmi diabolizacije in stigmatizacije intelektualcev in – v manjšem
obsegu, a zgolj zato, ker jih je v javni sferi manj, a zato bolj agresivno in
ultimativno – intelektualk so integralni del znanih procesov (univerzi-
tetnih in podobnih čistk, individualnih ali skupinskih pregonov inte-
lektualcev ali raziskovalnih ekip, novinarjev, ki so načeli neljube teme
itn.). Z ohranjanjem antiintelektualizma bodisi na latentni ali na viru-
lentni ravni napreduje in se krepi učinkovanje ideologije večne nespre-
menljivosti in nenehne devalvacije ideje kulture vprid ideje o pozitivni
vrednosti narave, spontanosti, intuicije, se pravi ideologije, o kateri do-
bro vemo, da ne vodi v svet demokratičnih vrednot in pravic človeka in
državljana (Balmand, 1992: 42).
Spoznavanje in spoznavni procesi v formalnem
in neformalnem izobraževanju
Izobraževalni sistem ni osamljen, družbeno izoliran sistem, ampak
ena od strukturnih sestavin družbene realnosti. Kot tak sprejema (vča-
sih tudi zavrača)33 družbene tokove okolja, v katerem je, in je obenem
tudi vzrok in učinek mehanizmov strukturiranja družbe, v katero je po-
stavljen. Prav tako je tudi izobraževanje zapletena, obsežna in odprta ka-
tegorija, ni je mogoče zamejiti ali reducirati na ozko področje uradnega
33 Zavrnitve in suverene odločitve izobraževalnih ustanov v razmerju do oblasti, kadar jih te zmorejo
izpeljati, povečujejo njihovo avtonomnost v družbenem prostoru.
formalno in neformalno pridobljena znanja 151
doseženo, si ljudje ne upajo več pridružiti skupini, saj so dezorientirani
in dezinformirani, s tem pa je intelektualna mobilizacijska sila po priča-
kovanjih (antiintelektualcev) okrnjena ali izničena.
Intelektualci niso samo družbeno nekoristni in nepotrebni paraziti,
ampak tudi škodljivi. Diskurz in procedure neoliberalizma odlično iz-
koriščajo to antiintelektualno sestavino občega mnenja, saj se nanjo lah-
ko oprejo pri zapiranju javnih šol in ukinjanju financiranja javnih služb s
strani države. Sicer ta reprezentacija, ki se opira na zoorasistično primer-
javo, s svojo precizno retoriko obuja zelo temen antisemitski register iz
evropske zgodovine 20. stoletja. In prav tu se zopet razkriva imaginarna
oz. fantazmagorična zlitost antiintelektualizma in antisemitizma.
Po vsem povedanem se zdi, da je fenomen antiintelektualizma v so-
dobnih družbah močno prisoten in subtilno vtkan v vse družbene slo-
je in sfere, z novo neoliberalno ideologijo pa še dodatno spodbujen. Ne-
nehno latentno prisoten je tudi v številnih slojih intelektualnega sveta
in običajno privre na plan, ko se družbene razmere zaostrijo, saj si ob ta-
kšnih priložnostih laže najde politični izraz in socialno afirmacijo. Me-
hanizmi diabolizacije in stigmatizacije intelektualcev in – v manjšem
obsegu, a zgolj zato, ker jih je v javni sferi manj, a zato bolj agresivno in
ultimativno – intelektualk so integralni del znanih procesov (univerzi-
tetnih in podobnih čistk, individualnih ali skupinskih pregonov inte-
lektualcev ali raziskovalnih ekip, novinarjev, ki so načeli neljube teme
itn.). Z ohranjanjem antiintelektualizma bodisi na latentni ali na viru-
lentni ravni napreduje in se krepi učinkovanje ideologije večne nespre-
menljivosti in nenehne devalvacije ideje kulture vprid ideje o pozitivni
vrednosti narave, spontanosti, intuicije, se pravi ideologije, o kateri do-
bro vemo, da ne vodi v svet demokratičnih vrednot in pravic človeka in
državljana (Balmand, 1992: 42).
Spoznavanje in spoznavni procesi v formalnem
in neformalnem izobraževanju
Izobraževalni sistem ni osamljen, družbeno izoliran sistem, ampak
ena od strukturnih sestavin družbene realnosti. Kot tak sprejema (vča-
sih tudi zavrača)33 družbene tokove okolja, v katerem je, in je obenem
tudi vzrok in učinek mehanizmov strukturiranja družbe, v katero je po-
stavljen. Prav tako je tudi izobraževanje zapletena, obsežna in odprta ka-
tegorija, ni je mogoče zamejiti ali reducirati na ozko področje uradnega
33 Zavrnitve in suverene odločitve izobraževalnih ustanov v razmerju do oblasti, kadar jih te zmorejo
izpeljati, povečujejo njihovo avtonomnost v družbenem prostoru.
