Page 150 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 150
Neformalno učenje? Kaj je to?
Kot inherentna (nereflektirana) podlaga intelektualnih ustanov in siste-
mov je antiintelektualizem multiformen in prilagodljiv sistem, ki ni vse-
lej opazen in neposredno razviden – na vsakdanji ravni so njegove pro-
cedure celo običajna in razmeroma neopazna praksa –, takšen postane le
v kriznih razmerah.
Zdaj, ko smo si ogledali nekatere kontekste in figure antiintelektua-
lizma, poskusimo s pomočjo Pascala Balmanda (1992: 40–42) sistemati-
zirati nekaj aspektov antiintelektualizma, ki so konstante antiintelektu-
alnega modus loquendi in modus agendi:
Intelektualci so oddaljeni, odtujeni od konkretne realnosti, vsakdanje-
ga življenja in akcije. Gre kajpak za družbeno reprezentacijo v antiinte-
lektualnih diskurzih in govoricah, katere namen je sproducirati videz,
meglo oz. nepresojni ekran, saj je tisto, česar se antiintelektualci najbolj
bojijo, prav vitalna zmožnost intelektualcev, da intervenirajo v konkre-
tno realnost (Émile Zola je dober primer; Salman Rushdie prav tako), se
pravi njihova sposobnost delovanja in aktiviranja v vsakdanjem, člove-
škem svetu. Zaradi te »nevarnosti«, ki ima potencialno moč spodnesti
obstoječi režim, je treba intelektualce prikazati kot jalove, sterilne in ak-
tivnosti nezmožne družbene agense, ki živijo v iluzornem svetu abstrak-
tnih znamenj in nimajo pojma o resnici oz. resničnosti.
Intelektualci se zatekajo k utopiji, plehkim racionalizmom in lažnim
univerzalizmom. S to družbeno reprezentacijo antiintelektualci ustvar-
jajo družbeno reprezentacijo dvomljivega in sumljivega kozmopolit izma,
ki naj bi imel tendenco razvodeneti nacionalno identiteto. Takšne repre-
zentacije imajo namen vreči senco in negativno konotacijo na mednaro-
dne dosežke in spoznanja, ki bi se utegnila razhajati z vernakularno res
ničnostjo ali sprožiti kritična razmišljanja o njej in njeni domačijski sa-
mozadostnosti. Kritična perspektiva bi namreč utegnila »izkorenitni-
ti« ljudi iz njihovih samoumevnih položajev kot pripadnikov nacije.
Neodgovorni intelektualci s svojo aroganco in kastno vzvišenostjo pre-
zirajo množice, četudi se v resnici delajo, da jih vodijo. Zaradi mobiliza-
cijske moči je treba – in to antiintelektualci nagonsko vedo – pretrgati
stik med intelektualcem in njegovim kolektivnim oz. socialnim zaled-
jem. To je mogoče narediti tako, da ga, antiintelektualni strategiji ustre-
zno, razglasiš za nelegitimnega, nekompetentnega vodjo, za zapeljivca in
slabega »pastirja/pastorja«, ki naj bi lahkoverno množico vodil v pre-
pad/propad, pri čemer pa naj sam v svoji domnevni buržoazni zleknje-
nosti ne bi nič tvegal. Vloga antiintelektualnih družbenih reprezentacij
je v tem primeru ta, da ljudi preplašijo in zmedejo njihove kriterije, da ti
ne znajo več razločiti intelektualca od šarmantnega šarlatana. Ko je to
Kot inherentna (nereflektirana) podlaga intelektualnih ustanov in siste-
mov je antiintelektualizem multiformen in prilagodljiv sistem, ki ni vse-
lej opazen in neposredno razviden – na vsakdanji ravni so njegove pro-
cedure celo običajna in razmeroma neopazna praksa –, takšen postane le
v kriznih razmerah.
Zdaj, ko smo si ogledali nekatere kontekste in figure antiintelektua-
lizma, poskusimo s pomočjo Pascala Balmanda (1992: 40–42) sistemati-
zirati nekaj aspektov antiintelektualizma, ki so konstante antiintelektu-
alnega modus loquendi in modus agendi:
Intelektualci so oddaljeni, odtujeni od konkretne realnosti, vsakdanje-
ga življenja in akcije. Gre kajpak za družbeno reprezentacijo v antiinte-
lektualnih diskurzih in govoricah, katere namen je sproducirati videz,
meglo oz. nepresojni ekran, saj je tisto, česar se antiintelektualci najbolj
bojijo, prav vitalna zmožnost intelektualcev, da intervenirajo v konkre-
tno realnost (Émile Zola je dober primer; Salman Rushdie prav tako), se
pravi njihova sposobnost delovanja in aktiviranja v vsakdanjem, člove-
škem svetu. Zaradi te »nevarnosti«, ki ima potencialno moč spodnesti
obstoječi režim, je treba intelektualce prikazati kot jalove, sterilne in ak-
tivnosti nezmožne družbene agense, ki živijo v iluzornem svetu abstrak-
tnih znamenj in nimajo pojma o resnici oz. resničnosti.
Intelektualci se zatekajo k utopiji, plehkim racionalizmom in lažnim
univerzalizmom. S to družbeno reprezentacijo antiintelektualci ustvar-
jajo družbeno reprezentacijo dvomljivega in sumljivega kozmopolit izma,
ki naj bi imel tendenco razvodeneti nacionalno identiteto. Takšne repre-
zentacije imajo namen vreči senco in negativno konotacijo na mednaro-
dne dosežke in spoznanja, ki bi se utegnila razhajati z vernakularno res
ničnostjo ali sprožiti kritična razmišljanja o njej in njeni domačijski sa-
mozadostnosti. Kritična perspektiva bi namreč utegnila »izkorenitni-
ti« ljudi iz njihovih samoumevnih položajev kot pripadnikov nacije.
Neodgovorni intelektualci s svojo aroganco in kastno vzvišenostjo pre-
zirajo množice, četudi se v resnici delajo, da jih vodijo. Zaradi mobiliza-
cijske moči je treba – in to antiintelektualci nagonsko vedo – pretrgati
stik med intelektualcem in njegovim kolektivnim oz. socialnim zaled-
jem. To je mogoče narediti tako, da ga, antiintelektualni strategiji ustre-
zno, razglasiš za nelegitimnega, nekompetentnega vodjo, za zapeljivca in
slabega »pastirja/pastorja«, ki naj bi lahkoverno množico vodil v pre-
pad/propad, pri čemer pa naj sam v svoji domnevni buržoazni zleknje-
nosti ne bi nič tvegal. Vloga antiintelektualnih družbenih reprezentacij
je v tem primeru ta, da ljudi preplašijo in zmedejo njihove kriterije, da ti
ne znajo več razločiti intelektualca od šarmantnega šarlatana. Ko je to
