Page 147 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 147
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 147
Richard Hofstadter, ki svojemu interdisciplinarno zastavljenem pionir-
skemu delu na področju obravnavane teme dotlej razpršenih impresio-
nističnih mnenj o tem, kaj je in iz česa je antiintelektualizem (v kon-
tekstu ZDA), z naslovom Anti-Intellectualism in American Life (New
York: Alfred A. Knopf, 1963), pravi »osebna knjiga« prejkone »impul-
zivnega značaja« (seveda pa njegovo delo ta retorični topos skromnosti
v več smereh presega), se tematike loteva skozi 4 kontekste: religiozne-
ga, političnega, ekonomskega in izobraževalnega (gl. sliko 7). Ti konte-
ksti so zanj perpleksni in ireduktibilni, med seboj se razlikujejo v samih
temeljih; potemtakem imamo – po Hofstadterju – opraviti s štirimi di-
skurzi, s štirimi diskurzivnimi strategijami, ki jih ni mogoče zvesti dru-
go na drugo, posledica česar je, da homogenizirana zgodovina na njiho-
vi podlagi ni mogoča (razen s hibridizacijo in nekoherentno integraci-
jo). Za razliko od antiintelektualnih manifestacij pa so tu – v navede-
nih štirih sferah – tudi družbeno sicer bistveno manj operativne, a ko-
gnitivno neprimerno bolj potentne intelektualne operacije, ki potekajo
v vseh štirih registrih (religioznem, političnem, ekonomskem in izobra-
ževalnem), ki pa ostajajo manj opazne, saj so nepopulistične in omejene
na tisto ozko plast ljudi, ki niso vodljivi in se ne podrejajo antiintelektu-
alnim figuram, torej a priori ne sprejemajo argumenta avtoritete.
Če se antiintelektualizem pri R. Hofstadterju pojavlja v različnih
pojavnih oblikah – med njimi je značilna njegova večja razvidnost ob
družbenih polemikah in konfliktih, kar smo omenjali tudi kot spozna-
nje Pascala Balmanda (1992) v zvezi s francoskim antiintelektualizmom,
se pravi ob idejnih bojih,30 a tudi v politično-ideološko motiviranih in-
tervencijah – in znotraj različnih družbenih razredov, lahko iz tega raz-
beremo, da preči družbeno tkivo kot nevidna ali (vsaj do Hofstadterje-
vih študij) neopazna strukturna sestavina ameriške mentalitete.
Bolj kakor v svoji monografiji, kjer je zastavljenih vrsta dilem in očr-
tanih več perspektiv za prepoznavanje in konceptualizacijo antiintelek-
tualizma (in provincializma), pa je avtor na vprašanje, kaj zanj antiinte-
lektualizem dejansko je, odgovoril v članku z naslovom »The Paranoid
Style in American Politics«, ki ga je objavil v Harper‘s Magazine novem-
litične strategije, iracionalne družbene sile ipd.), za katero meni, da je bolj »demokracija sokrivde«
kakor »demokracija bratstva« (Césari, 1988: 29, 31). Danes velja za ikoničnega zgodovinarja politič-
ne kulture in pionirskega raziskovalca več področij ameriškega življenja. Gl. Stout Baker, 1985; Césa-
ri, 1988; Brown, 2006.
30 Pri tem se antiintelektualizem nemalokrat kaže kot usedlina idej, ki se z mnogoterimi poenostavlje-
nimi prilastitvami sčasoma razredčijo v obča mesta, ki – prav zaradi obče razširjenosti, ne pa zaradi
vsebinske relevance ali konsistence – postanejo učinkovita kot demagoško sredstvo za nepogojno
pobijanje nasprotnika.
formalno in neformalno pridobljena znanja 147
Richard Hofstadter, ki svojemu interdisciplinarno zastavljenem pionir-
skemu delu na področju obravnavane teme dotlej razpršenih impresio-
nističnih mnenj o tem, kaj je in iz česa je antiintelektualizem (v kon-
tekstu ZDA), z naslovom Anti-Intellectualism in American Life (New
York: Alfred A. Knopf, 1963), pravi »osebna knjiga« prejkone »impul-
zivnega značaja« (seveda pa njegovo delo ta retorični topos skromnosti
v več smereh presega), se tematike loteva skozi 4 kontekste: religiozne-
ga, političnega, ekonomskega in izobraževalnega (gl. sliko 7). Ti konte-
ksti so zanj perpleksni in ireduktibilni, med seboj se razlikujejo v samih
temeljih; potemtakem imamo – po Hofstadterju – opraviti s štirimi di-
skurzi, s štirimi diskurzivnimi strategijami, ki jih ni mogoče zvesti dru-
go na drugo, posledica česar je, da homogenizirana zgodovina na njiho-
vi podlagi ni mogoča (razen s hibridizacijo in nekoherentno integraci-
jo). Za razliko od antiintelektualnih manifestacij pa so tu – v navede-
nih štirih sferah – tudi družbeno sicer bistveno manj operativne, a ko-
gnitivno neprimerno bolj potentne intelektualne operacije, ki potekajo
v vseh štirih registrih (religioznem, političnem, ekonomskem in izobra-
ževalnem), ki pa ostajajo manj opazne, saj so nepopulistične in omejene
na tisto ozko plast ljudi, ki niso vodljivi in se ne podrejajo antiintelektu-
alnim figuram, torej a priori ne sprejemajo argumenta avtoritete.
Če se antiintelektualizem pri R. Hofstadterju pojavlja v različnih
pojavnih oblikah – med njimi je značilna njegova večja razvidnost ob
družbenih polemikah in konfliktih, kar smo omenjali tudi kot spozna-
nje Pascala Balmanda (1992) v zvezi s francoskim antiintelektualizmom,
se pravi ob idejnih bojih,30 a tudi v politično-ideološko motiviranih in-
tervencijah – in znotraj različnih družbenih razredov, lahko iz tega raz-
beremo, da preči družbeno tkivo kot nevidna ali (vsaj do Hofstadterje-
vih študij) neopazna strukturna sestavina ameriške mentalitete.
Bolj kakor v svoji monografiji, kjer je zastavljenih vrsta dilem in očr-
tanih več perspektiv za prepoznavanje in konceptualizacijo antiintelek-
tualizma (in provincializma), pa je avtor na vprašanje, kaj zanj antiinte-
lektualizem dejansko je, odgovoril v članku z naslovom »The Paranoid
Style in American Politics«, ki ga je objavil v Harper‘s Magazine novem-
litične strategije, iracionalne družbene sile ipd.), za katero meni, da je bolj »demokracija sokrivde«
kakor »demokracija bratstva« (Césari, 1988: 29, 31). Danes velja za ikoničnega zgodovinarja politič-
ne kulture in pionirskega raziskovalca več področij ameriškega življenja. Gl. Stout Baker, 1985; Césa-
ri, 1988; Brown, 2006.
30 Pri tem se antiintelektualizem nemalokrat kaže kot usedlina idej, ki se z mnogoterimi poenostavlje-
nimi prilastitvami sčasoma razredčijo v obča mesta, ki – prav zaradi obče razširjenosti, ne pa zaradi
vsebinske relevance ali konsistence – postanejo učinkovita kot demagoško sredstvo za nepogojno
pobijanje nasprotnika.
