Page 148 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 148
Neformalno učenje? Kaj je to?
Slika 7: Figure antiintelektualizma (po Hofstadter, 1963 in 1965; Balmand, 1992;
Kramberger, 2003 in 2007).
bra 1964, naslednje leto pa je izšla istoimenska zbirka esejev (gl. Hofstad-
ter, 1965), ki problematiko nadalje preiskuje in elaborira. V teh besedilih
prikaže stilne rabe paranoičnih načinov izražanja, ki jih ima za značil-
ne antiintelektualne strategije, saj nadvse učinkovito in dolgotrajno blo-
kirajo mišljenje ljudi in jih obenem prestrašijo, da si ne upajo niti misli-
ti niti javno spregovoriti.31 Avtor rabe političnih retoričnih figur, katerih
politični cilj je zastraševanje ljudi, poveže s politično psihologijo druž-
be in s koncepti, sposojenimi iz socialne psihologije, psihoanalize, lite-
rarne kritike in antropologije.32 Tako prikaže, kako je antiintelektuali-
zem preniknil v vse pore ameriške družbe in postal neopazen del nacio-
nalne izkušnje.
Če so se evropske univerze in druge izobraževalne ustanove, kakor
jih vidi Hofstadter (1963), razvile s pomočjo nenehne skrbi za svojo av-
tonomijo in iz notranje družbene potrebe (kar je bilo mogoče zato, ker
so bile ustanovljene zaradi potrebe, da bi organizacijsko povezali že ob-
31 Več o politiki strahu in njenem medijskem razpečevanju v knjigi sociologa Davida L. Altheiderja,
2006.
32 Ekscesen primer rabe paranoične (antiintelektualne) retorike je makartizem v 50-ih letih 20. stoletja v
ZDA, ko se je v političnem diskurzu in v diskurzu nekaterih medijev pojavila tendenca, da bi to, kar
je bilo dotlej razmeroma neškodljivo zdravorazumarsko karanje intelekta, postalo bolj sistematizi-
rano orožje z zlohotnimi nameni, uperjeno zoper intelektualce in intelektualke ter njihova dogna-
nja. O nadzorovanju intelektualcev, zlasti antropologov, s strani FBI v obdobju hladne vojne gl. Pri-
ce, 2004; o križnem opajanju Hofstadterja s spoznanji iz različnih disciplin gl. Howe in Finn 1974.
Slika 7: Figure antiintelektualizma (po Hofstadter, 1963 in 1965; Balmand, 1992;
Kramberger, 2003 in 2007).
bra 1964, naslednje leto pa je izšla istoimenska zbirka esejev (gl. Hofstad-
ter, 1965), ki problematiko nadalje preiskuje in elaborira. V teh besedilih
prikaže stilne rabe paranoičnih načinov izražanja, ki jih ima za značil-
ne antiintelektualne strategije, saj nadvse učinkovito in dolgotrajno blo-
kirajo mišljenje ljudi in jih obenem prestrašijo, da si ne upajo niti misli-
ti niti javno spregovoriti.31 Avtor rabe političnih retoričnih figur, katerih
politični cilj je zastraševanje ljudi, poveže s politično psihologijo druž-
be in s koncepti, sposojenimi iz socialne psihologije, psihoanalize, lite-
rarne kritike in antropologije.32 Tako prikaže, kako je antiintelektuali-
zem preniknil v vse pore ameriške družbe in postal neopazen del nacio-
nalne izkušnje.
Če so se evropske univerze in druge izobraževalne ustanove, kakor
jih vidi Hofstadter (1963), razvile s pomočjo nenehne skrbi za svojo av-
tonomijo in iz notranje družbene potrebe (kar je bilo mogoče zato, ker
so bile ustanovljene zaradi potrebe, da bi organizacijsko povezali že ob-
31 Več o politiki strahu in njenem medijskem razpečevanju v knjigi sociologa Davida L. Altheiderja,
2006.
32 Ekscesen primer rabe paranoične (antiintelektualne) retorike je makartizem v 50-ih letih 20. stoletja v
ZDA, ko se je v političnem diskurzu in v diskurzu nekaterih medijev pojavila tendenca, da bi to, kar
je bilo dotlej razmeroma neškodljivo zdravorazumarsko karanje intelekta, postalo bolj sistematizi-
rano orožje z zlohotnimi nameni, uperjeno zoper intelektualce in intelektualke ter njihova dogna-
nja. O nadzorovanju intelektualcev, zlasti antropologov, s strani FBI v obdobju hladne vojne gl. Pri-
ce, 2004; o križnem opajanju Hofstadterja s spoznanji iz različnih disciplin gl. Howe in Finn 1974.
