Page 149 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 149
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 149
stoječ in razmeroma razvit sloj intelektualcev), pa so se ameriške univer-
ze in izobraževalne inštitucije razvile iz zunanjih zahtev družbe, zaradi
česar naj bi bile bistveno šibkejše in dolgo časa tudi materialno labilne
(cf. po Césari, 1988: 38). Univerzitetne administracije so si – tako Hof-
stadter – znotraj te šibke zastavitve pridobile veliko moč in s tem prispe-
vale k atmosferi puritanizma in utilitarizma, ki je intelektualne preoku-
pacije potisnila v defenzivo in v ozadje (ibid.). Tako ameriški antiinte-
lektualizem po Hofstadterju izvira iz te partikularne situacije, v kateri
zadeve potekajo pod pritiskom vsebine rekla time is money, zaradi česar
v ospredje nenehno prihajajo oportunisti in prilagodljiveži, kritični in-
telektualci – in takšni bi morali biti vsi, saj je condition sine qua non in-
telektualnega in znanstvenega dela v zmožnosti razdreti kopreno obče-
ga mnenja – pa so sprejeti slabo (ibid.). Zaradi teh pritiskov, ki jih večina
mladih ljudi ne zdrži, meni Hofstadter (1953), je na izobraževalnih inšti-
tucijah najbolj razširjen konformistični habitus, ki je hkrati simptom in
nosilec antiintelektualizma.
Hofstadter na analitičen način, ki je povzet v avtorjevem kompleks
nem pogledu na družbo, ne da bi ga skušal skrčiti z uporabo tehnik ali
metod za izmero njenih izoliranih segmentov, pokaže, da je antiintelek-
tualizem zapletena tema, ki je ni mogoče ujeti v preprost obrazec ali for-
mulo, saj se zlahka ne ukloni definiranju; njena znamenja išče v komple-
ksu zgodovinskih razmerij, v raznoterosti drž, obnašanj, idej in vsakda-
njih praks, pri čemer nakaže, da je skupna antiintelektualna nit vseh na-
štetih »nezadovoljstvo in sumničavost do življenja razuma in do tistih
ljudi, ki to življenje reprezentirajo, in dispozicija, zaradi katere se neneh-
no zmanjšuje pomen tega življenja« (1963: 7; tudi 24–51 – II. poglavje,
ki govori o »nepopularnosti intelekta«). Avtor tudi posebej poudarja,
da znotraj horizonta intelektualizma, ki spoštuje intelektualne konven-
cije in argumentacijsko koherentnost, ni in ne more biti antiintelektual-
nih besedil, polemik, kritik ali procedur; te so zmerom poseg od zunaj,
izvirajo iz okolja nepertinenc in iz razlogov, ki intelektualni problemati-
ki niso blizu (velikokrat gre za anahronizme ali reificirane zamisli, tudi
ekspertize ima za mišljenjske ovire). V tem smislu je antiintelektualizem
lahko tudi stranski produkt nevsebinskih, nespoznavnih ali kašnih dru-
gih namenov kritika.
Kakor smo videli pri francoskem in ameriškem modelu antiintelek-
tualizma, obstaja pri obeh določen nabor mehanizmov in konstant, ki
regulirajo njegovo spontano delovanje in učinkovanje v družbenem kon-
tekstu. Te mehanizme bi bilo mogoče primerjati in soočati z različni-
mi konteksti (v prostoru in času), a vendar to na tem mestu ni mogoče.
formalno in neformalno pridobljena znanja 149
stoječ in razmeroma razvit sloj intelektualcev), pa so se ameriške univer-
ze in izobraževalne inštitucije razvile iz zunanjih zahtev družbe, zaradi
česar naj bi bile bistveno šibkejše in dolgo časa tudi materialno labilne
(cf. po Césari, 1988: 38). Univerzitetne administracije so si – tako Hof-
stadter – znotraj te šibke zastavitve pridobile veliko moč in s tem prispe-
vale k atmosferi puritanizma in utilitarizma, ki je intelektualne preoku-
pacije potisnila v defenzivo in v ozadje (ibid.). Tako ameriški antiinte-
lektualizem po Hofstadterju izvira iz te partikularne situacije, v kateri
zadeve potekajo pod pritiskom vsebine rekla time is money, zaradi česar
v ospredje nenehno prihajajo oportunisti in prilagodljiveži, kritični in-
telektualci – in takšni bi morali biti vsi, saj je condition sine qua non in-
telektualnega in znanstvenega dela v zmožnosti razdreti kopreno obče-
ga mnenja – pa so sprejeti slabo (ibid.). Zaradi teh pritiskov, ki jih večina
mladih ljudi ne zdrži, meni Hofstadter (1953), je na izobraževalnih inšti-
tucijah najbolj razširjen konformistični habitus, ki je hkrati simptom in
nosilec antiintelektualizma.
Hofstadter na analitičen način, ki je povzet v avtorjevem kompleks
nem pogledu na družbo, ne da bi ga skušal skrčiti z uporabo tehnik ali
metod za izmero njenih izoliranih segmentov, pokaže, da je antiintelek-
tualizem zapletena tema, ki je ni mogoče ujeti v preprost obrazec ali for-
mulo, saj se zlahka ne ukloni definiranju; njena znamenja išče v komple-
ksu zgodovinskih razmerij, v raznoterosti drž, obnašanj, idej in vsakda-
njih praks, pri čemer nakaže, da je skupna antiintelektualna nit vseh na-
štetih »nezadovoljstvo in sumničavost do življenja razuma in do tistih
ljudi, ki to življenje reprezentirajo, in dispozicija, zaradi katere se neneh-
no zmanjšuje pomen tega življenja« (1963: 7; tudi 24–51 – II. poglavje,
ki govori o »nepopularnosti intelekta«). Avtor tudi posebej poudarja,
da znotraj horizonta intelektualizma, ki spoštuje intelektualne konven-
cije in argumentacijsko koherentnost, ni in ne more biti antiintelektual-
nih besedil, polemik, kritik ali procedur; te so zmerom poseg od zunaj,
izvirajo iz okolja nepertinenc in iz razlogov, ki intelektualni problemati-
ki niso blizu (velikokrat gre za anahronizme ali reificirane zamisli, tudi
ekspertize ima za mišljenjske ovire). V tem smislu je antiintelektualizem
lahko tudi stranski produkt nevsebinskih, nespoznavnih ali kašnih dru-
gih namenov kritika.
Kakor smo videli pri francoskem in ameriškem modelu antiintelek-
tualizma, obstaja pri obeh določen nabor mehanizmov in konstant, ki
regulirajo njegovo spontano delovanje in učinkovanje v družbenem kon-
tekstu. Te mehanizme bi bilo mogoče primerjati in soočati z različni-
mi konteksti (v prostoru in času), a vendar to na tem mestu ni mogoče.
