Page 146 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 146
Neformalno učenje? Kaj je to?
diranim, opuščenim itn.). To sociozgodovino je treba šele narediti vi-
dno, jo izpuliti in relacijskih raziskav in razgrniti.28
Sestavljajo jo nihanja (ne gre zgolj za zvezna ali vzajemna razmer-
ja intelekta, dejanj in spoznanj), premestitve, zamolki referenc in spo-
znanj, številne individualne in kolektivne ovire, ki onemogočajo spozna-
nja ipd.; je skratka polna pomenljivih diskontinuitet, ki na prvi pogled
niso vselej razumljive in katerih globlji smisel je treba šele izkopati iz pre-
teklih družbenih konfiguracij in kontekstov. V nekem smislu gre po-
temtakem za epistemično zgodovino à l‘ invers, za zgodovino preučeva-
nja epistemičnih ovir in njihovih procedur (cenzur, blokad, preprečitev
uveljavljanja spoznanj in vrednot, utišanj avtorjev in avtoric ipd.) ter so-
cialnih motivov, torej v ožjem smislu za sociozgodovino oz. zgodovin-
sko antropologijo uporov-odporov zoper (nova) intelektualna spoznanja
in mehanizme ter njihove družbene afirmacije. Po mnenju Maxa Webra
lahko začetke antiintelektualizma sledimo vse do evangelijev, prek Pier-
ra Damiena in Luthra do današnjih dni, in sicer v mešanju nezaupanja
do diskurzivnega in delujočega razuma in bdenja nad tistimi napredni-
mi pisarji, ki naj bi znotraj in zunaj cerkve grešili z »intelektualnim« na-
puhom (cf. Weber po Lindenberg, 1997: 7).
Vendar pa antiintelektualizem, kakor smo v prvem delu članka že
prikazali v zvezi s statusom intelektualcev v nekaterih evropskih deželah
na začetku 20. stoletja, nima enakega statusa znotraj dežel, v katerih je
priborjeni (ne le meritokratsko delegirani) ugled intelektualcev dejstvo,
kakor v deželah, kjer ni tako. Če je francoski model antiintelektualizma
oprt na mnenjske tokove z obrobja, ki jih spodbujajo ekstremisti desni-
ce in tudi levice, pa je ameriški (združenodržavski), kakor ga je analiziral
Richard Hofstadter29, fenomen per se: tesno je prepleten s samim jedrom
ameriškega političnega konsenza.
28 Izraz sociozgodovina, ki pomeni nekaj drugega kakor socialna zgodovina – nenehno reflektiranje
družbenih razsežnosti v raziskovalnih in demonstracijskih postopkih –, je utemeljil Gérard Noiriel.
Gl. Noiriel, 2006.
29 Richard Hofstadter (1916–1970), ameriški (združenodržavski) zgodovinar in (javni) intelektualec,
sin judovskega emigranta in nemške protestantke. V času študija filozofije in zgodovine (pod men-
torstvom Juliusa W. Pratta na Univerzi v Buffalu) je postal radikalnejši in konsekventnejši mislec
družbenih dogajanj (srečanje s Heglom in Marxom). Doktoriral je na Columbia University s temo
analize socialnega darvinizma. Nekaj časa je bil član komunistične stranke, iz katere pa je ob razšir-
jajoči se vednosti o strahotah montiranih moskovskih procesov in ob Stalinovem paktu s Hitler-
jem (1939) izstopil, razočaran tudi zaradi »antiintelektualizma« v komunističnih vrstah. Odvrnil se
je od politike in se temeljito posvetil študiju Bearda, Webra, Mannheima, Adorna in drugih avtor-
jev. Po drugi svetovni vojni je postal profesor ameriške zgodovine na Columbii in – še vedno vpet v
sredinsko levo epistemično in politično orientacijo – napisal vrsto knjig, ki so postale klasika (pripa-
dal je t. i. »konsenzualnim zgodovinarjem«). Njegova stilistično izostrena dela kritično opazujejo
in analitično preiskujejo različne aspekte ameriške družbe (diskurz, stile pripovedi, populizem, po-
diranim, opuščenim itn.). To sociozgodovino je treba šele narediti vi-
dno, jo izpuliti in relacijskih raziskav in razgrniti.28
Sestavljajo jo nihanja (ne gre zgolj za zvezna ali vzajemna razmer-
ja intelekta, dejanj in spoznanj), premestitve, zamolki referenc in spo-
znanj, številne individualne in kolektivne ovire, ki onemogočajo spozna-
nja ipd.; je skratka polna pomenljivih diskontinuitet, ki na prvi pogled
niso vselej razumljive in katerih globlji smisel je treba šele izkopati iz pre-
teklih družbenih konfiguracij in kontekstov. V nekem smislu gre po-
temtakem za epistemično zgodovino à l‘ invers, za zgodovino preučeva-
nja epistemičnih ovir in njihovih procedur (cenzur, blokad, preprečitev
uveljavljanja spoznanj in vrednot, utišanj avtorjev in avtoric ipd.) ter so-
cialnih motivov, torej v ožjem smislu za sociozgodovino oz. zgodovin-
sko antropologijo uporov-odporov zoper (nova) intelektualna spoznanja
in mehanizme ter njihove družbene afirmacije. Po mnenju Maxa Webra
lahko začetke antiintelektualizma sledimo vse do evangelijev, prek Pier-
ra Damiena in Luthra do današnjih dni, in sicer v mešanju nezaupanja
do diskurzivnega in delujočega razuma in bdenja nad tistimi napredni-
mi pisarji, ki naj bi znotraj in zunaj cerkve grešili z »intelektualnim« na-
puhom (cf. Weber po Lindenberg, 1997: 7).
Vendar pa antiintelektualizem, kakor smo v prvem delu članka že
prikazali v zvezi s statusom intelektualcev v nekaterih evropskih deželah
na začetku 20. stoletja, nima enakega statusa znotraj dežel, v katerih je
priborjeni (ne le meritokratsko delegirani) ugled intelektualcev dejstvo,
kakor v deželah, kjer ni tako. Če je francoski model antiintelektualizma
oprt na mnenjske tokove z obrobja, ki jih spodbujajo ekstremisti desni-
ce in tudi levice, pa je ameriški (združenodržavski), kakor ga je analiziral
Richard Hofstadter29, fenomen per se: tesno je prepleten s samim jedrom
ameriškega političnega konsenza.
28 Izraz sociozgodovina, ki pomeni nekaj drugega kakor socialna zgodovina – nenehno reflektiranje
družbenih razsežnosti v raziskovalnih in demonstracijskih postopkih –, je utemeljil Gérard Noiriel.
Gl. Noiriel, 2006.
29 Richard Hofstadter (1916–1970), ameriški (združenodržavski) zgodovinar in (javni) intelektualec,
sin judovskega emigranta in nemške protestantke. V času študija filozofije in zgodovine (pod men-
torstvom Juliusa W. Pratta na Univerzi v Buffalu) je postal radikalnejši in konsekventnejši mislec
družbenih dogajanj (srečanje s Heglom in Marxom). Doktoriral je na Columbia University s temo
analize socialnega darvinizma. Nekaj časa je bil član komunistične stranke, iz katere pa je ob razšir-
jajoči se vednosti o strahotah montiranih moskovskih procesov in ob Stalinovem paktu s Hitler-
jem (1939) izstopil, razočaran tudi zaradi »antiintelektualizma« v komunističnih vrstah. Odvrnil se
je od politike in se temeljito posvetil študiju Bearda, Webra, Mannheima, Adorna in drugih avtor-
jev. Po drugi svetovni vojni je postal profesor ameriške zgodovine na Columbii in – še vedno vpet v
sredinsko levo epistemično in politično orientacijo – napisal vrsto knjig, ki so postale klasika (pripa-
dal je t. i. »konsenzualnim zgodovinarjem«). Njegova stilistično izostrena dela kritično opazujejo
in analitično preiskujejo različne aspekte ameriške družbe (diskurz, stile pripovedi, populizem, po-
