Page 145 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 145
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 145
vzdigovanjem provincializma v obdobju, ki se je začelo v 20. letih 19.
stoletja in se še ni končalo.
Če sta neokonservativna revolucija in neoliberalizem posthumna
produkta antiintelektualizma obeh nekdanjih prestolnic monarhi-
je (»očeta« obojega sta navsezadnje Dunajčan Hayek in Budimpeščan
Friedman, numerična razmerja med proveniencami obiskovalcev inav-
guracijskega neoliberalnega kraja Mont-Pèlerina pa to koloriranost potr-
jujejo), je bržkone neznosno zlahka uspešna neoliberalna in neokonser-
vativna osvojitev dežel Srednje Evrope v resnici, če že ne monarhična, pa
zagotovo antiintelektualno-obskurantistična rekonkvista, vredna pred-
marčnega modela in njegovega nadaljevanja v drugi polovici 19. stoletja.
Morebiti zdaj nekoliko bolje razumemo, da nas, kakor sem zapisala
nekje drugje (gl. Kramberger, 2008: 53), intelektualna zgodovina neneh-
no opominja, da so se intelektualci konec 19. in na začetku 20. stoletja v
različnih evropskih in neevropskih kontekstih vzpostavili v razmerju do
partikularne družbene resnice in v kritični uporabi tega razmerja. Antiin-
telektualizem je v tem, da je to razmerje na vse mogoče načine spodbijal
in zanikal, intelektualce pa prav s tem prisilil, da so ga zavestno vzeli nase
in ga reševali iz brezna pozabe. Antiintelektualizem je torej prisilil inte-
lektualce in intelektualke – in to prisilo še vedno izvaja – k pomembne-
mu delovanju in nalogi, da sistematično in kontinuirano nasprotujejo
(ali pa bi morali nasprotovati, če naj bi bili intelektualci) sovraštvom in
izključevanjem v vseh oblikah. Obramba demokracije, razuma, odrin
jenih ljudi – priseljencev, Judov, žensk, homoseksualcev – ipd. intelek-
tualca vzpostavljajo in ga opredeljujejo, prav tako kakor manko teh an-
gažmajev opredeljuje antiintelektualca, pa če se ta tega zaveda ali ne. Kje
smo s tem v slovenskem prostoru, je bolj ali manj jasno.
Poglavje iz ameriške zgodovine preučevanja
antiintelektualizma
Zgodovina antiintelektualizma je neprimerno zahtevnejši projekt
kakor preprosta linearna opisna zgodovina institucij ali pa kronološko
nizanje družbenih dogodkov in gibanj.27 Zgrajena je iz zapletene dia-
lektike razmerij med posamezniki in družbenimi skupinami, ki ni eno-
značna in ne antagonostična, iz navezav in prekinitev v pomenu med iz-
rečenim, prekritim, nadomeščenim in zamolčanim, med verbalnim in
performativnim-udejanjenim (tudi zamolčanim, na pol povedanim, ko-
27 Temu ustrezna je tudi poplava knjig o intelektualcih in intelektualizmu, teže pa je najti karkoli izvir-
nega o konceptni armaturi ali socio-historični genezi antiintelektualizma.
formalno in neformalno pridobljena znanja 145
vzdigovanjem provincializma v obdobju, ki se je začelo v 20. letih 19.
stoletja in se še ni končalo.
Če sta neokonservativna revolucija in neoliberalizem posthumna
produkta antiintelektualizma obeh nekdanjih prestolnic monarhi-
je (»očeta« obojega sta navsezadnje Dunajčan Hayek in Budimpeščan
Friedman, numerična razmerja med proveniencami obiskovalcev inav-
guracijskega neoliberalnega kraja Mont-Pèlerina pa to koloriranost potr-
jujejo), je bržkone neznosno zlahka uspešna neoliberalna in neokonser-
vativna osvojitev dežel Srednje Evrope v resnici, če že ne monarhična, pa
zagotovo antiintelektualno-obskurantistična rekonkvista, vredna pred-
marčnega modela in njegovega nadaljevanja v drugi polovici 19. stoletja.
Morebiti zdaj nekoliko bolje razumemo, da nas, kakor sem zapisala
nekje drugje (gl. Kramberger, 2008: 53), intelektualna zgodovina neneh-
no opominja, da so se intelektualci konec 19. in na začetku 20. stoletja v
različnih evropskih in neevropskih kontekstih vzpostavili v razmerju do
partikularne družbene resnice in v kritični uporabi tega razmerja. Antiin-
telektualizem je v tem, da je to razmerje na vse mogoče načine spodbijal
in zanikal, intelektualce pa prav s tem prisilil, da so ga zavestno vzeli nase
in ga reševali iz brezna pozabe. Antiintelektualizem je torej prisilil inte-
lektualce in intelektualke – in to prisilo še vedno izvaja – k pomembne-
mu delovanju in nalogi, da sistematično in kontinuirano nasprotujejo
(ali pa bi morali nasprotovati, če naj bi bili intelektualci) sovraštvom in
izključevanjem v vseh oblikah. Obramba demokracije, razuma, odrin
jenih ljudi – priseljencev, Judov, žensk, homoseksualcev – ipd. intelek-
tualca vzpostavljajo in ga opredeljujejo, prav tako kakor manko teh an-
gažmajev opredeljuje antiintelektualca, pa če se ta tega zaveda ali ne. Kje
smo s tem v slovenskem prostoru, je bolj ali manj jasno.
Poglavje iz ameriške zgodovine preučevanja
antiintelektualizma
Zgodovina antiintelektualizma je neprimerno zahtevnejši projekt
kakor preprosta linearna opisna zgodovina institucij ali pa kronološko
nizanje družbenih dogodkov in gibanj.27 Zgrajena je iz zapletene dia-
lektike razmerij med posamezniki in družbenimi skupinami, ki ni eno-
značna in ne antagonostična, iz navezav in prekinitev v pomenu med iz-
rečenim, prekritim, nadomeščenim in zamolčanim, med verbalnim in
performativnim-udejanjenim (tudi zamolčanim, na pol povedanim, ko-
27 Temu ustrezna je tudi poplava knjig o intelektualcih in intelektualizmu, teže pa je najti karkoli izvir-
nega o konceptni armaturi ali socio-historični genezi antiintelektualizma.
