Page 143 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 143
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 143
nega intelektualca v Franciji ali Španiji – in najbliže definiciji antiinte-
lektualca-antisemita (pravzaprav je paradigma tega drugega).
Everdell jasno prikaže, kako so na Dunaju na začetku 20. stoletja
še vedno preganjali razsvetljenstvo, povzdigovali pa pozitivizem in sci-
entizem, kako so ušli celo imigranti in kako se je tu »kultura devetnaj-
stega stoletja nenehno vmešavala v življenje ljudi z nerazumevanjem idej
20. stoletja. Modernizem se je tu nenehno boril za rojstvo, toda da bi ra-
zumeli, kaj modernizem ni bil, da bi razumeli, kaj je nadomestil in pro-
ti čemu se je boril, je treba preiskati Dunaj.« (ibid.) Zadnje, lahko bi re-
kli, velja tudi za dunajske intelektualce in intelektualno: da bi razume-
li, kaj vse v srednjeevropskem prostoru intelektualec ni, je treba pregle-
dati dunajski vplivni prostor in razumeti, kaj se je postavilo na njegovo
mesto. Tu je namreč domicil partikularnega antiintelektualnega (obe-
nem, kar smo že navedli, antisemitskega in antimodernističnega) mo-
dela, ki se je pod skupnim žezlom Habsburžanov prijel v večini srednje
evropskih krajev.
Dunajska kulturna matrica, kakor jo opredeljuje Everdell, je bila do
take mere naturalizirana, da je postala najpomembnejši del identitete
ljudstev oz. narodov, ki so kot nacionalne države ali deli teh držav od po-
kojne dvojne monarhije podedovali večino redundantne ideološke pr-
tljage, od bidermajerskega okusa pa do klerikalizma in še kaj – z izjemo
Češke in v veliko manjši meri Trsta, brez dejanske udeležbe v evropskem
kulturnem in intelektualnem življenju. Matrica je ostala kriterij resnič-
nosti v kulturi (saj je bilo več kriterijev le na ravni utvar, ne pa tudi na
ravni družbene stvarnosti, te utvare so danes dodatno zavarovane ob je-
zikovnih mejah še državnimi mejami) malone v vsakem oziru revne pro-
geniture.
V provincah, v katerih so govorili nenemške in nemadžarske jezi-
ke, je bilo pod cerkvenim nadzorom sproženo vzpostavljanje jezikovnih
skupnosti, kar naj bi blokiralo kroženje informacij o dogajanju po sve-
tu in s tem kontaminacijo z revolucionarnimi ideologijami, česar pri je-
zikovno homogeni populaciji ne bi bilo mogoče doseči (o tem procesu
gl. Rotar, 2004a; 2005/2006; 2007b). Zamisel o »narodu«, konfinira-
nem v kmečki stan, katere najvidnejši zastopnik na Kranjskem in v dru-
gih deloma slovensko govorečih okoljih je bil Anton Martin Slomšek, je
avtentičen produkt Kopitarjeve, se pravi skupne Metternichove in pa-
peške politike tistega časa (gl. Rotar, 2005/2006). Šlo je za vzpostavlja-
nje kulturne, socialne in politične neprepustnosti jezikovnih skupin. Po-
sledice te politike razdiranja teritorialnih družb lahko razvrstimo v šti-
ri skupine, in sicer:
formalno in neformalno pridobljena znanja 143
nega intelektualca v Franciji ali Španiji – in najbliže definiciji antiinte-
lektualca-antisemita (pravzaprav je paradigma tega drugega).
Everdell jasno prikaže, kako so na Dunaju na začetku 20. stoletja
še vedno preganjali razsvetljenstvo, povzdigovali pa pozitivizem in sci-
entizem, kako so ušli celo imigranti in kako se je tu »kultura devetnaj-
stega stoletja nenehno vmešavala v življenje ljudi z nerazumevanjem idej
20. stoletja. Modernizem se je tu nenehno boril za rojstvo, toda da bi ra-
zumeli, kaj modernizem ni bil, da bi razumeli, kaj je nadomestil in pro-
ti čemu se je boril, je treba preiskati Dunaj.« (ibid.) Zadnje, lahko bi re-
kli, velja tudi za dunajske intelektualce in intelektualno: da bi razume-
li, kaj vse v srednjeevropskem prostoru intelektualec ni, je treba pregle-
dati dunajski vplivni prostor in razumeti, kaj se je postavilo na njegovo
mesto. Tu je namreč domicil partikularnega antiintelektualnega (obe-
nem, kar smo že navedli, antisemitskega in antimodernističnega) mo-
dela, ki se je pod skupnim žezlom Habsburžanov prijel v večini srednje
evropskih krajev.
Dunajska kulturna matrica, kakor jo opredeljuje Everdell, je bila do
take mere naturalizirana, da je postala najpomembnejši del identitete
ljudstev oz. narodov, ki so kot nacionalne države ali deli teh držav od po-
kojne dvojne monarhije podedovali večino redundantne ideološke pr-
tljage, od bidermajerskega okusa pa do klerikalizma in še kaj – z izjemo
Češke in v veliko manjši meri Trsta, brez dejanske udeležbe v evropskem
kulturnem in intelektualnem življenju. Matrica je ostala kriterij resnič-
nosti v kulturi (saj je bilo več kriterijev le na ravni utvar, ne pa tudi na
ravni družbene stvarnosti, te utvare so danes dodatno zavarovane ob je-
zikovnih mejah še državnimi mejami) malone v vsakem oziru revne pro-
geniture.
V provincah, v katerih so govorili nenemške in nemadžarske jezi-
ke, je bilo pod cerkvenim nadzorom sproženo vzpostavljanje jezikovnih
skupnosti, kar naj bi blokiralo kroženje informacij o dogajanju po sve-
tu in s tem kontaminacijo z revolucionarnimi ideologijami, česar pri je-
zikovno homogeni populaciji ne bi bilo mogoče doseči (o tem procesu
gl. Rotar, 2004a; 2005/2006; 2007b). Zamisel o »narodu«, konfinira-
nem v kmečki stan, katere najvidnejši zastopnik na Kranjskem in v dru-
gih deloma slovensko govorečih okoljih je bil Anton Martin Slomšek, je
avtentičen produkt Kopitarjeve, se pravi skupne Metternichove in pa-
peške politike tistega časa (gl. Rotar, 2005/2006). Šlo je za vzpostavlja-
nje kulturne, socialne in politične neprepustnosti jezikovnih skupin. Po-
sledice te politike razdiranja teritorialnih družb lahko razvrstimo v šti-
ri skupine, in sicer:
