Page 142 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 142
Neformalno učenje? Kaj je to?
li, saj je po Napoleonu obrnil smer ure nazaj. Ko je baron Franz von Uchati-
us izumil projektor slik v 1850-ih letih, ga je uporabljal za učenje balistike in
ga prodal lokalnemu odrskemu čarovniku. Ko je Siegfried Marcus leta 1875
peljal svoj prvi avtomobil po dunajskih ulicah, ni prejel niti enega naročila.
Ko so Dunajčani, prvi na svetu, leta 1880 ustanovili organiziran aviatični in-
štitut, ni tega opazil nihče; ko je, dvajset let kasneje, Wilhelm Kress skušal
poleteti z letalom na bencinski pogon – dve leti pred Kitty Hawk – je padel
in bil pozabljen. Nekoliko kasneje je bila na dunajski univerzi zavrnjena di-
sertacija Hermanna Obertha o vesoljskih raketah. Kar pa zadeva dunajske-
ga cesarja Franca Jožefa, je ta ostal skeptičen do telegrafa, telefona, tipkal-
nih strojev, električne razsvetljave in dvigal pozno v 1890-ta leta. Ni se vo-
zil z avtomobilom, dokler ga ni – v njegovem šestdesetem letu vladanja –
angleški Edvard VII. leta 1908 potisnil vanj. V zgodnjem obdobju njegove-
ga vladanja so bile prepovedane celo železnice, saj bi lahko privedle do revo-
lucije, njegova hči, princesa Stephanie, si je morala sama plačati gradnjo ko-
palnice v njegovi palači. Za Avstrijo se situacija ni prav dosti spremenila, od-
kar je Napoleon dedku Franca Jožefa odvzel naziv Svetega rimskega cesarja
– dedku, ki ga je to spodbodlo, da je svoje kraljestvo imenoval ‘od črvov raz-
jedena hiša; vzemi ven en del, pa se lahko zgodi, da bo se bo vse drugo sesu-
lo’.« (1997: 13–14)
Četudi se po vsem tem zdi, da je to nemogoč kraj za ustvarjalne
in misleče ljudi, se je vseeno zgodilo prav to: Dunaj se je za kratek hip
ustvarjalno razcvetel. Toda, nadaljuje Everdell:
»Dunaj ni bil nikdar sedež izvirnosti. Drug za drugim so vsi dunajski mo-
dernisti zašli v težave; od Sigmunda Freuda in Ludwiga Boltzmanna pa do
Arnolda Schoenberga, Arthurja Schnitzlerja, Adolfa Loosa, Oskarja Ko-
koschke, Erwina Schrödingerja in Ludwiga Wittgensteina. Naposled so vsi
odšli. Kakor je povzel eden od njih: ‘Ta Dunaj ima – kot dopolnilo drugih
pomembnih lastnosti – izjemen talent, da svoje najbolj nadarjene ljudi daje v
nič ali jih ponižuje’.« (1997: 14)
Na eni strani torej bije v oči nadarjenost dunajskih in srednjeevrop-
skih posameznic in posameznikov z intelektualno in spoznavno kapa-
citeto, na drugi pa popolna, docela birokratska nezainteresiranost obla-
sti v razmerju do njihovega obstoja in do njihovih dosežkov. Generaci-
ja »intelektualcev« Jung Wien nima družbenega prostora, znotraj kate-
rega bi zarisala svoje kraje; nima oporišč za družbeni boj, razen notra-
njih (v sebi), zato svoja oporišča zgradi v samozadostnem registru esteti-
ke in nasproti (in proti) politično-državljanski udeležbi v javnem prosto-
ru. Tudi zato je definicija intelektualcev v avstrijskem prostoru najbolj
oddaljena od demokratičnega in v javni sferi vitalno udeleženega kritič-
li, saj je po Napoleonu obrnil smer ure nazaj. Ko je baron Franz von Uchati-
us izumil projektor slik v 1850-ih letih, ga je uporabljal za učenje balistike in
ga prodal lokalnemu odrskemu čarovniku. Ko je Siegfried Marcus leta 1875
peljal svoj prvi avtomobil po dunajskih ulicah, ni prejel niti enega naročila.
Ko so Dunajčani, prvi na svetu, leta 1880 ustanovili organiziran aviatični in-
štitut, ni tega opazil nihče; ko je, dvajset let kasneje, Wilhelm Kress skušal
poleteti z letalom na bencinski pogon – dve leti pred Kitty Hawk – je padel
in bil pozabljen. Nekoliko kasneje je bila na dunajski univerzi zavrnjena di-
sertacija Hermanna Obertha o vesoljskih raketah. Kar pa zadeva dunajske-
ga cesarja Franca Jožefa, je ta ostal skeptičen do telegrafa, telefona, tipkal-
nih strojev, električne razsvetljave in dvigal pozno v 1890-ta leta. Ni se vo-
zil z avtomobilom, dokler ga ni – v njegovem šestdesetem letu vladanja –
angleški Edvard VII. leta 1908 potisnil vanj. V zgodnjem obdobju njegove-
ga vladanja so bile prepovedane celo železnice, saj bi lahko privedle do revo-
lucije, njegova hči, princesa Stephanie, si je morala sama plačati gradnjo ko-
palnice v njegovi palači. Za Avstrijo se situacija ni prav dosti spremenila, od-
kar je Napoleon dedku Franca Jožefa odvzel naziv Svetega rimskega cesarja
– dedku, ki ga je to spodbodlo, da je svoje kraljestvo imenoval ‘od črvov raz-
jedena hiša; vzemi ven en del, pa se lahko zgodi, da bo se bo vse drugo sesu-
lo’.« (1997: 13–14)
Četudi se po vsem tem zdi, da je to nemogoč kraj za ustvarjalne
in misleče ljudi, se je vseeno zgodilo prav to: Dunaj se je za kratek hip
ustvarjalno razcvetel. Toda, nadaljuje Everdell:
»Dunaj ni bil nikdar sedež izvirnosti. Drug za drugim so vsi dunajski mo-
dernisti zašli v težave; od Sigmunda Freuda in Ludwiga Boltzmanna pa do
Arnolda Schoenberga, Arthurja Schnitzlerja, Adolfa Loosa, Oskarja Ko-
koschke, Erwina Schrödingerja in Ludwiga Wittgensteina. Naposled so vsi
odšli. Kakor je povzel eden od njih: ‘Ta Dunaj ima – kot dopolnilo drugih
pomembnih lastnosti – izjemen talent, da svoje najbolj nadarjene ljudi daje v
nič ali jih ponižuje’.« (1997: 14)
Na eni strani torej bije v oči nadarjenost dunajskih in srednjeevrop-
skih posameznic in posameznikov z intelektualno in spoznavno kapa-
citeto, na drugi pa popolna, docela birokratska nezainteresiranost obla-
sti v razmerju do njihovega obstoja in do njihovih dosežkov. Generaci-
ja »intelektualcev« Jung Wien nima družbenega prostora, znotraj kate-
rega bi zarisala svoje kraje; nima oporišč za družbeni boj, razen notra-
njih (v sebi), zato svoja oporišča zgradi v samozadostnem registru esteti-
ke in nasproti (in proti) politično-državljanski udeležbi v javnem prosto-
ru. Tudi zato je definicija intelektualcev v avstrijskem prostoru najbolj
oddaljena od demokratičnega in v javni sferi vitalno udeleženega kritič-
