Page 141 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 141
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 141
Avstrijski model »inteligenta« (o intelektualcih iz podobnih razlogov
kakor v nemškem prostoru ne moremo govoriti)22 – v veliki meri gre v
skladu z doslej zapisanim za antiintelektualca-antisemita23 (še za korak
močneje profiliranega kakor v nemškem prostoru, saj je verovanjska –
katoliška – komponenta v teh krajih rigidnejša) – je v tem času nekoliko
poseben in velja za ves srednjeevropski prostor, poln nomadskih in bolj
ali manj kultiviranih eksistenc, ki druga na drugo vplivajo bežno, križno
in transnacionalno, a ne zdržijo dolgo v nobenem okolju tega prostora.
Ne Dunaj kot velemesto, ki je ustvarilo minimalne pogoje za zametek
briljantne in močne dunajske avantgarde (z intelektualno potenco), a jo
kmalu zatem tudi (antiintelektualno-antisemitsko) zadušilo, njene no-
silce pa izključilo, ne manjša kulturna središča kot začasna pribežališča
eksilantov, nikakor pa ne tudi ustvarjalno navdihujoči kraji, niso zmo-
gla ustvariti zadostnih intelektualnih in pluralnih pogojev, v katerih bi
se inovativne in na spoznanjih utemeljene ideje zares lahko razvijale, ko-
municirale med seboj ter trajno zaživele in se prijele med ljudmi.24 Tako-
le opisuje Dunaj raziskovalec dunajske avantgarde in moderne (moder-
nizma) William R. Everdell:
»/…/ Dunaj ni bil nikdar takšne vrste mesto, ki bi gledalo v prihodnost. V
1890-ih letih je bil prestolnica večine katoliških dežel vzhodno od Španije,
kjer se je cesar enkrat letno na dan Corpus Christi (svetega rešnjega telesa)
pojavil in peš vodil procesijo drugih stanov – sledečih mu v redu po družbe-
nem položaju – do katedrale. Bil je prestolnica cesarstva kmetov, kjer sta v
nekaterih provincah en odstotek ali dva odstotka populacije imela v lasti tri-
intrideset odstotkov zemlje. Bil je mesto valčkov in stepene smetane (v dia-
lektu imenovane ‘schlock’25), kjer so se Metternicha še vedno radi spominja-
22 Avstrijski mentalni in imaginarni prostor je treba razumeti kot stopnjevano nemško orientacijo,
se pravi postavljen še korak ali dva proti desnici oz. ultra desnici (močna rekatolizacija je ustvarila
pogoje za rigidnejšo in imperativnejšo verovanjsko paradigmo, ki je pregnala in še preganja domala
vsak zametek inovativne ali kritične misli).
23 Paradoksno se zaradi te spojenosti in inverzije razkrije, da so edina družbena skupina (in tu ne me-
rim na etnično kategorijo), ki ustreza definiciji intelektualcev, na Dunaju (in s tem v srednjeevrop-
skem prostoru) pravzaprav Judje sami. V Zweigovem opisu iz Včerajšnjega sveta je emancipacijsko-in-
telektualna funkcija Judov na Dunaju ob koncu stoletja zelo pomembna: »Judje so sestavljali pravo
javnost; polnili so gledališča, koncertne dvorane, kupovali knjige, slike, si ogledovali razstave, bili so
povsod s svojim mobilnim in v tradicijo manj vpetim razumevanjem, promotorji in zagovorniki vseh
novosti« (cf. po Charle, 1996: 276–277; sicer gl. Zweig, 1958). O superpoziciji in spojenosti intelektu-
alcev in judov kot občem diskurzivnem toposu pri antiintelektualcih-antisemitih (npr. pri Drieu La
Rochellu ali Célinu – zadnji celo izumi intelektualca talmudista, kar dobro povzema imaginarno bliži-
no fantazem obeh fenomenov) gl. Balmand, 1992.
24 O razcvetu in socialnem umoru dunajske avantgarde gl. Schorske, 1981; Pollak, 1984 in Everdell,
1997.
25 Šlag.
formalno in neformalno pridobljena znanja 141
Avstrijski model »inteligenta« (o intelektualcih iz podobnih razlogov
kakor v nemškem prostoru ne moremo govoriti)22 – v veliki meri gre v
skladu z doslej zapisanim za antiintelektualca-antisemita23 (še za korak
močneje profiliranega kakor v nemškem prostoru, saj je verovanjska –
katoliška – komponenta v teh krajih rigidnejša) – je v tem času nekoliko
poseben in velja za ves srednjeevropski prostor, poln nomadskih in bolj
ali manj kultiviranih eksistenc, ki druga na drugo vplivajo bežno, križno
in transnacionalno, a ne zdržijo dolgo v nobenem okolju tega prostora.
Ne Dunaj kot velemesto, ki je ustvarilo minimalne pogoje za zametek
briljantne in močne dunajske avantgarde (z intelektualno potenco), a jo
kmalu zatem tudi (antiintelektualno-antisemitsko) zadušilo, njene no-
silce pa izključilo, ne manjša kulturna središča kot začasna pribežališča
eksilantov, nikakor pa ne tudi ustvarjalno navdihujoči kraji, niso zmo-
gla ustvariti zadostnih intelektualnih in pluralnih pogojev, v katerih bi
se inovativne in na spoznanjih utemeljene ideje zares lahko razvijale, ko-
municirale med seboj ter trajno zaživele in se prijele med ljudmi.24 Tako-
le opisuje Dunaj raziskovalec dunajske avantgarde in moderne (moder-
nizma) William R. Everdell:
»/…/ Dunaj ni bil nikdar takšne vrste mesto, ki bi gledalo v prihodnost. V
1890-ih letih je bil prestolnica večine katoliških dežel vzhodno od Španije,
kjer se je cesar enkrat letno na dan Corpus Christi (svetega rešnjega telesa)
pojavil in peš vodil procesijo drugih stanov – sledečih mu v redu po družbe-
nem položaju – do katedrale. Bil je prestolnica cesarstva kmetov, kjer sta v
nekaterih provincah en odstotek ali dva odstotka populacije imela v lasti tri-
intrideset odstotkov zemlje. Bil je mesto valčkov in stepene smetane (v dia-
lektu imenovane ‘schlock’25), kjer so se Metternicha še vedno radi spominja-
22 Avstrijski mentalni in imaginarni prostor je treba razumeti kot stopnjevano nemško orientacijo,
se pravi postavljen še korak ali dva proti desnici oz. ultra desnici (močna rekatolizacija je ustvarila
pogoje za rigidnejšo in imperativnejšo verovanjsko paradigmo, ki je pregnala in še preganja domala
vsak zametek inovativne ali kritične misli).
23 Paradoksno se zaradi te spojenosti in inverzije razkrije, da so edina družbena skupina (in tu ne me-
rim na etnično kategorijo), ki ustreza definiciji intelektualcev, na Dunaju (in s tem v srednjeevrop-
skem prostoru) pravzaprav Judje sami. V Zweigovem opisu iz Včerajšnjega sveta je emancipacijsko-in-
telektualna funkcija Judov na Dunaju ob koncu stoletja zelo pomembna: »Judje so sestavljali pravo
javnost; polnili so gledališča, koncertne dvorane, kupovali knjige, slike, si ogledovali razstave, bili so
povsod s svojim mobilnim in v tradicijo manj vpetim razumevanjem, promotorji in zagovorniki vseh
novosti« (cf. po Charle, 1996: 276–277; sicer gl. Zweig, 1958). O superpoziciji in spojenosti intelektu-
alcev in judov kot občem diskurzivnem toposu pri antiintelektualcih-antisemitih (npr. pri Drieu La
Rochellu ali Célinu – zadnji celo izumi intelektualca talmudista, kar dobro povzema imaginarno bliži-
no fantazem obeh fenomenov) gl. Balmand, 1992.
24 O razcvetu in socialnem umoru dunajske avantgarde gl. Schorske, 1981; Pollak, 1984 in Everdell,
1997.
25 Šlag.
