Page 140 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 140
Neformalno učenje? Kaj je to?
(1996: 334–336) meni, da je takšna odločitev izhajala iz nemške nomina-
listične podlage, ki je (bila) nekompatibilna s sociokulturno perspektivo,
močno prav v preseganju zgolj denotativnih diskurzivnih formacij, da bi
se dokopala do kompleksnejših zastavkov in razmerij med družbenimi
in simbolnimi strukturami. Seveda pa dodaja, da so v času afere Dreyf us
in nekoliko kasneje v nemškem prostoru obstajale iniciative (zlasti med
socialno demokracijo okoli Kautskyja), podobne intelektualnim, ki so
imele teoretski namen oblikovati mobilizatorično skupino kot družbe
no silo (npr. angažma bralskega občinstva okoli cenzure satirične revi-
je Simplicissimus, ki reviji, ki ji grozi ukinitev, močno dvigne naklado).21
Popolnoma nasprotno španski izkušnji pa je angažiranje nemških znan-
stvenikov v javni sferi; afera Arons (1899–1900) je lepa ilustracija nem-
ške arogance in netaktnosti oblasti v razmerju do mladega nadarjenega
fizika, ki se je hotel habilitirati kot zasebni docent (Privatdozent), pa mu
je oblast (visoki funkcionarji), ko je z velikim zgražanjem opazila, da se
je Leo Arons javno postavil na stran socialne demokracije, preprečila iz-
volitev (Charle, 1996: 338–339).
Odsotnost intelektualnega središča v italijanskem prostoru in raz-
meroma šibek sloj opismenjene populacije (nepismenih naj bi bilo leta
1900 še okoli 56,3 %, Charle, 1996: 346) razkriva še hujše slabosti, kakor
veljajo za Španijo ali Rusijo v tistem času. Tako se zgodi, da je središče
življenja italijanskih »intelektualcev« na koncu 19. in v prvih desetlet
jih 20. stoletja zunaj italianofone dežele, in sicer v Parizu. Tja se je zate-
kla večina italijanske avantgarde (Marinetti je futuristični manifest fe-
bruarja 1909 objavil na naslovnici Figara), Prav zaradi te dolge kontinu-
itete, pravi Charle (ibid.), imajo italijanski pisatelji še danes privilegiran
položaj. Za razliko od izobčencev iz srednjeevropskih dežel, a duhovno
v bližini romanskih, se italijanski profesorji svobodneje udeležujejo poli-
tičnih debat; dober primer za italijanske univerzitetnike in raziskovalce
značilne akumulacije političnih funkcij je eden najbolj odmevnih itali-
janskih intelektualcev s konca 19. stoletja Giosuè Carducci (1835–1907).
V Italiji obstaja še ena značilnost, in sicer na eni strani povezava univer-
zitetnikov z radikalno levico (primer Enrica Ferrija, Cesareja Lombro-
sa, Artura Labriole, Vilfreda Pareta idr.), kar je povsem nepredstavljivo v
Nemčiji in Avstriji, vendar pa povsem mogoče v Franciji, na drugi stra-
ni pa zveza organskih intelektualcev, kakor bi jim rekel Gramsci, s kato-
liško cerkvijo (Charle, 1996: 346–351).
21 In dodaja, da je odsotnost močne in vplivne anarhistične sile v (moralno togi in državno intervencio
nistični) Nemčiji prispevala k temu, da je bil politični boj med različnimi strankami intelektualno in
verbalno manj izbrušen, manj radikalen in predvsem krajši.
(1996: 334–336) meni, da je takšna odločitev izhajala iz nemške nomina-
listične podlage, ki je (bila) nekompatibilna s sociokulturno perspektivo,
močno prav v preseganju zgolj denotativnih diskurzivnih formacij, da bi
se dokopala do kompleksnejših zastavkov in razmerij med družbenimi
in simbolnimi strukturami. Seveda pa dodaja, da so v času afere Dreyf us
in nekoliko kasneje v nemškem prostoru obstajale iniciative (zlasti med
socialno demokracijo okoli Kautskyja), podobne intelektualnim, ki so
imele teoretski namen oblikovati mobilizatorično skupino kot družbe
no silo (npr. angažma bralskega občinstva okoli cenzure satirične revi-
je Simplicissimus, ki reviji, ki ji grozi ukinitev, močno dvigne naklado).21
Popolnoma nasprotno španski izkušnji pa je angažiranje nemških znan-
stvenikov v javni sferi; afera Arons (1899–1900) je lepa ilustracija nem-
ške arogance in netaktnosti oblasti v razmerju do mladega nadarjenega
fizika, ki se je hotel habilitirati kot zasebni docent (Privatdozent), pa mu
je oblast (visoki funkcionarji), ko je z velikim zgražanjem opazila, da se
je Leo Arons javno postavil na stran socialne demokracije, preprečila iz-
volitev (Charle, 1996: 338–339).
Odsotnost intelektualnega središča v italijanskem prostoru in raz-
meroma šibek sloj opismenjene populacije (nepismenih naj bi bilo leta
1900 še okoli 56,3 %, Charle, 1996: 346) razkriva še hujše slabosti, kakor
veljajo za Španijo ali Rusijo v tistem času. Tako se zgodi, da je središče
življenja italijanskih »intelektualcev« na koncu 19. in v prvih desetlet
jih 20. stoletja zunaj italianofone dežele, in sicer v Parizu. Tja se je zate-
kla večina italijanske avantgarde (Marinetti je futuristični manifest fe-
bruarja 1909 objavil na naslovnici Figara), Prav zaradi te dolge kontinu-
itete, pravi Charle (ibid.), imajo italijanski pisatelji še danes privilegiran
položaj. Za razliko od izobčencev iz srednjeevropskih dežel, a duhovno
v bližini romanskih, se italijanski profesorji svobodneje udeležujejo poli-
tičnih debat; dober primer za italijanske univerzitetnike in raziskovalce
značilne akumulacije političnih funkcij je eden najbolj odmevnih itali-
janskih intelektualcev s konca 19. stoletja Giosuè Carducci (1835–1907).
V Italiji obstaja še ena značilnost, in sicer na eni strani povezava univer-
zitetnikov z radikalno levico (primer Enrica Ferrija, Cesareja Lombro-
sa, Artura Labriole, Vilfreda Pareta idr.), kar je povsem nepredstavljivo v
Nemčiji in Avstriji, vendar pa povsem mogoče v Franciji, na drugi stra-
ni pa zveza organskih intelektualcev, kakor bi jim rekel Gramsci, s kato-
liško cerkvijo (Charle, 1996: 346–351).
21 In dodaja, da je odsotnost močne in vplivne anarhistične sile v (moralno togi in državno intervencio
nistični) Nemčiji prispevala k temu, da je bil politični boj med različnimi strankami intelektualno in
verbalno manj izbrušen, manj radikalen in predvsem krajši.
