Page 139 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 139
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 139
zale obrobne pokrajine (zlasti Baskija in Katalonija) in manjši kraji (Bil-
bao, Altamira, Oviedo, Aramburu et al.).18 Spopad španskih intelektual-
cev – ne le na področju izobraževanja, ampak tudi socialnih bojev na po-
dročju varovanja pravic zoper avtoritarne režime v javni sferi – z organ-
skimi intelektualci katoliške cerkve je v nadaljevanju dobil podobno za-
ostreno obliko kakor v Franciji. Sicer pa je v Španiji istočasno s francosko
afero Dreyfus potekala afera Montjuich (Montjuich je hrib pri Barcelo-
ni s trdnjavo, spremenjeno v zloglasno ječo), ki je napredne španske inte-
lektualce in sile združila in angažirala proti družbeni izolaciji in torturi
anarhistov, ki jo je izvajala policija.19 Ko so leta 1909 v Barceloni na smrt
obsodili in usmrtili Francisca Ferrera Guardio (1859–1909), pionirja li-
bertarne racionalistične pedagogike, se je začela delitev duhov, ki je se-
gla izredno globoko, saj so prelomi odražali tudi pretekle nereflektirane
reprezentacije zgodovine, ki so terjale kritično prevrednotenje iluzornih
predstav in religioznih dogem (Charle, 1996: 332–333; Anderson, 2009).
Nemški intelektualci se na začetku 20. stoletja francoskega pojma
intelektualec – zaradi številnih in zapletenih razlogov, ki so dinamizi-
rali rivalstvo med frankofonim in germanofonim svetom – niso oprije-
li, omejen je ostal le na zapise o aferi Dreyfus. »Avtohtoni« pojem in-
teligence (Intelligenz) je v nemškem prostoru ostal prioritetni kraj opre-
delitve agensov s kulturnim kapitalom in nacionalnemu značaju ustre-
zno Bildung. Zanimivo je, da je v Nemčiji negativna konotacija pojma
»intelektualec«, kakršna sicer (v Franciji) izvirno sodi v desni, tj. anti-
intelektualno-antidreyfusarski register, postala orodje odmevnih nem-
ških frankofobih besedil, intelektualec pa domnevni sovražnik nemške
kulture (Kultur).20 Ta konotacija se začne spreminjati v pozitivno šele po
padcu imperija (novembra 1918 z abdikacijo Viljema II), okrepi pa se v
obdobju med vojnama in z weimarsko avantgardo. Christophe Charle
18 Neizključevalnost v prispevkih manjših krajev k naprednim izobraževalnim tokovom je v Španiji
bržkone izjemna: tako je npr. v okviru novega ministrstva za izobraževanje Altamira postala sedež
direktorata za osnovno izobraževanje za vso Španijo.
19 Več o tej aferi Anderson, 2009.
20 Za razliko od francoske civilizacije (civilisation) seveda. Gl. Le Rider, 1994. Razlikovanje med nemškim
in francoskim pojmovanjem intelektualcev je globlje in izhaja iz ključnih razlik med Lumières in
Aufklärung. Znotraj zadnjega vidijo številni raziskovalci razsvetljenstva (I. Berlin, W. Barrett, P.
Venturi idr.) močan tok protirazsvetljenstva (Gegenaufklärung), ki se upira radikalni in eksistenčno
dosledni (v praksi udejanjani) francoski razsvetljenski paradigmi zlasti v treh smereh: proti razumu
(francoskemu racionalizmu), proti (francoskemu) univerzalizmu in proti (francoskemu) empirizmu
(neposredni intervenciji v realnost). Ta konservativen protirazsvetljenski tok, ki s seboj nosi temeljne
zastavke antiintelektualizma, se v nemškem prostoru v 19. stoletju okrepi in prevlada ter je podlaga
za Historizem nemške nacionalno-politične zgodovinske episteme. O tem sem obširno pisala v knjigi
Historiografska divergenca, gl. Kramberger, 2007: 73–104 in 204–257; v.: Rotar, 2007c: 192–196.
formalno in neformalno pridobljena znanja 139
zale obrobne pokrajine (zlasti Baskija in Katalonija) in manjši kraji (Bil-
bao, Altamira, Oviedo, Aramburu et al.).18 Spopad španskih intelektual-
cev – ne le na področju izobraževanja, ampak tudi socialnih bojev na po-
dročju varovanja pravic zoper avtoritarne režime v javni sferi – z organ-
skimi intelektualci katoliške cerkve je v nadaljevanju dobil podobno za-
ostreno obliko kakor v Franciji. Sicer pa je v Španiji istočasno s francosko
afero Dreyfus potekala afera Montjuich (Montjuich je hrib pri Barcelo-
ni s trdnjavo, spremenjeno v zloglasno ječo), ki je napredne španske inte-
lektualce in sile združila in angažirala proti družbeni izolaciji in torturi
anarhistov, ki jo je izvajala policija.19 Ko so leta 1909 v Barceloni na smrt
obsodili in usmrtili Francisca Ferrera Guardio (1859–1909), pionirja li-
bertarne racionalistične pedagogike, se je začela delitev duhov, ki je se-
gla izredno globoko, saj so prelomi odražali tudi pretekle nereflektirane
reprezentacije zgodovine, ki so terjale kritično prevrednotenje iluzornih
predstav in religioznih dogem (Charle, 1996: 332–333; Anderson, 2009).
Nemški intelektualci se na začetku 20. stoletja francoskega pojma
intelektualec – zaradi številnih in zapletenih razlogov, ki so dinamizi-
rali rivalstvo med frankofonim in germanofonim svetom – niso oprije-
li, omejen je ostal le na zapise o aferi Dreyfus. »Avtohtoni« pojem in-
teligence (Intelligenz) je v nemškem prostoru ostal prioritetni kraj opre-
delitve agensov s kulturnim kapitalom in nacionalnemu značaju ustre-
zno Bildung. Zanimivo je, da je v Nemčiji negativna konotacija pojma
»intelektualec«, kakršna sicer (v Franciji) izvirno sodi v desni, tj. anti-
intelektualno-antidreyfusarski register, postala orodje odmevnih nem-
ških frankofobih besedil, intelektualec pa domnevni sovražnik nemške
kulture (Kultur).20 Ta konotacija se začne spreminjati v pozitivno šele po
padcu imperija (novembra 1918 z abdikacijo Viljema II), okrepi pa se v
obdobju med vojnama in z weimarsko avantgardo. Christophe Charle
18 Neizključevalnost v prispevkih manjših krajev k naprednim izobraževalnim tokovom je v Španiji
bržkone izjemna: tako je npr. v okviru novega ministrstva za izobraževanje Altamira postala sedež
direktorata za osnovno izobraževanje za vso Španijo.
19 Več o tej aferi Anderson, 2009.
20 Za razliko od francoske civilizacije (civilisation) seveda. Gl. Le Rider, 1994. Razlikovanje med nemškim
in francoskim pojmovanjem intelektualcev je globlje in izhaja iz ključnih razlik med Lumières in
Aufklärung. Znotraj zadnjega vidijo številni raziskovalci razsvetljenstva (I. Berlin, W. Barrett, P.
Venturi idr.) močan tok protirazsvetljenstva (Gegenaufklärung), ki se upira radikalni in eksistenčno
dosledni (v praksi udejanjani) francoski razsvetljenski paradigmi zlasti v treh smereh: proti razumu
(francoskemu racionalizmu), proti (francoskemu) univerzalizmu in proti (francoskemu) empirizmu
(neposredni intervenciji v realnost). Ta konservativen protirazsvetljenski tok, ki s seboj nosi temeljne
zastavke antiintelektualizma, se v nemškem prostoru v 19. stoletju okrepi in prevlada ter je podlaga
za Historizem nemške nacionalno-politične zgodovinske episteme. O tem sem obširno pisala v knjigi
Historiografska divergenca, gl. Kramberger, 2007: 73–104 in 204–257; v.: Rotar, 2007c: 192–196.
