Page 138 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 138
Neformalno učenje? Kaj je to?
Shaw, H. G. Wells, Beatrice Potter et al., se je rekrutirala iz drobne bur-
žoazije, zaradi česar so bili v času šolanja kljub briljantnosti obsojeni na
manj pomembne institucije, saj so bile najvišje (gnezdo intelektualne
aristokracije) zanje finančno nedostopne. Njihov boj izhaja iz te social-
ne bariere, ki jim je onemogočala vertikalno mobilnost, obenem pa jih
je vodila tudi po poti številnih neformalno pridobljenih znanj. Vendar
pa je v Angliji razvoj tega boja potekal nekoliko drugače; zaradi števil-
nih novih revij in medijev so se tu intelektualcem ponujala mesta, ki so
kljub vsemu omogočala relativno dobro napredovanje in kasneje tudi so-
lidne pozicije za plasiranje reformnih zahtev. Zaradi tega okvira dosto-
pnih možnosti za socialno permeabilnost so angleški intelektualci bliže
reformističnemu kakor revolucionarnemu idealu.
V Španiji je bil razvoj intelektualcev kot politične sile na koncu 19.
stoletja soroden tistemu v Franciji, kar je nedvomno tudi učinek sosed-
stva, kulturnih menjav in pripadnosti latinski ter evropski katoliški sku-
pnosti. Četudi je bila okoli leta 1900 situacija v Španiji težavna (nepisme-
nih je bilo 63,7 %, dežela pa pretežno ruralna; Charle, 1996: 328), so si in-
telektualci v mestih zelo prizadevali stopiti v stik z ljudstvom. Dejstvo pa
je bilo, da so bili družbeni pogoji za to precej slabši kakor v Franciji (veli-
ka ovira je bila že sama nepismenost populacije, druga pa močna konser-
vativna liga katolikov, ki je obvladovala intelektualno vzgojo višjih slo-
jev in ljudstva). Zaradi močne centralizacije in konservativne zaprtosti
za raziskave, ki niso bile posvečene, pravi Christophe Charle (1996: 329),
španske univerze niso bile oporišča za intelektualne aktivnosti. Prav za-
radi tega je intelektualni boj s konca 19. stoletja v Španiji povzel obliko
izobraževanja ljudstva v duhu razsvetljenstva zoper cerkveno družbeno
hegemonijo, za razširitev sfere javnih svoboščin ter za intelektualno od-
piranje v druge dežele in proti državnemu in vojaškemu primežu (ibid.).
V času nacionalne krize (po porazu z ZDA 1898) se je vzpostavil ugo-
den politični okvir za reformistični projekt v smeri modernizacije Špani-
je (tedaj se tudi pojavi generacija 98), znotraj katerega so španski intelek-
tualci okrepili nekaj pomembnih španskih institucij (Athénée, založni-
ške hiše, kakršna je España moderna, pa revije Germinal, Revista blan-
ca itn.) in jih opremili za propulzivno mednarodno kulturno menjavo.
Angažirani španski intelektualci niso imeli zadržkov pri kritičnih obja-
vah svojih pogledov v dnevnem časopisju, ki je veljalo za tribuno – fo-
rum (tako sta Leopoldo Alas in Miguel de Unamuno objavila prek 2500
časopisnih prispevkov). Za razliko od Francije, kjer je intelektualna mo-
bilizacija v času afere Dreyfus potekala predvsem v pariški regiji, pa so
se v Španiji kot kraji inovacije in pomembnih družbenih premikov izka-
Shaw, H. G. Wells, Beatrice Potter et al., se je rekrutirala iz drobne bur-
žoazije, zaradi česar so bili v času šolanja kljub briljantnosti obsojeni na
manj pomembne institucije, saj so bile najvišje (gnezdo intelektualne
aristokracije) zanje finančno nedostopne. Njihov boj izhaja iz te social-
ne bariere, ki jim je onemogočala vertikalno mobilnost, obenem pa jih
je vodila tudi po poti številnih neformalno pridobljenih znanj. Vendar
pa je v Angliji razvoj tega boja potekal nekoliko drugače; zaradi števil-
nih novih revij in medijev so se tu intelektualcem ponujala mesta, ki so
kljub vsemu omogočala relativno dobro napredovanje in kasneje tudi so-
lidne pozicije za plasiranje reformnih zahtev. Zaradi tega okvira dosto-
pnih možnosti za socialno permeabilnost so angleški intelektualci bliže
reformističnemu kakor revolucionarnemu idealu.
V Španiji je bil razvoj intelektualcev kot politične sile na koncu 19.
stoletja soroden tistemu v Franciji, kar je nedvomno tudi učinek sosed-
stva, kulturnih menjav in pripadnosti latinski ter evropski katoliški sku-
pnosti. Četudi je bila okoli leta 1900 situacija v Španiji težavna (nepisme-
nih je bilo 63,7 %, dežela pa pretežno ruralna; Charle, 1996: 328), so si in-
telektualci v mestih zelo prizadevali stopiti v stik z ljudstvom. Dejstvo pa
je bilo, da so bili družbeni pogoji za to precej slabši kakor v Franciji (veli-
ka ovira je bila že sama nepismenost populacije, druga pa močna konser-
vativna liga katolikov, ki je obvladovala intelektualno vzgojo višjih slo-
jev in ljudstva). Zaradi močne centralizacije in konservativne zaprtosti
za raziskave, ki niso bile posvečene, pravi Christophe Charle (1996: 329),
španske univerze niso bile oporišča za intelektualne aktivnosti. Prav za-
radi tega je intelektualni boj s konca 19. stoletja v Španiji povzel obliko
izobraževanja ljudstva v duhu razsvetljenstva zoper cerkveno družbeno
hegemonijo, za razširitev sfere javnih svoboščin ter za intelektualno od-
piranje v druge dežele in proti državnemu in vojaškemu primežu (ibid.).
V času nacionalne krize (po porazu z ZDA 1898) se je vzpostavil ugo-
den politični okvir za reformistični projekt v smeri modernizacije Špani-
je (tedaj se tudi pojavi generacija 98), znotraj katerega so španski intelek-
tualci okrepili nekaj pomembnih španskih institucij (Athénée, založni-
ške hiše, kakršna je España moderna, pa revije Germinal, Revista blan-
ca itn.) in jih opremili za propulzivno mednarodno kulturno menjavo.
Angažirani španski intelektualci niso imeli zadržkov pri kritičnih obja-
vah svojih pogledov v dnevnem časopisju, ki je veljalo za tribuno – fo-
rum (tako sta Leopoldo Alas in Miguel de Unamuno objavila prek 2500
časopisnih prispevkov). Za razliko od Francije, kjer je intelektualna mo-
bilizacija v času afere Dreyfus potekala predvsem v pariški regiji, pa so
se v Španiji kot kraji inovacije in pomembnih družbenih premikov izka-
