Page 137 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 137
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 137
se v Franciji začele ustanavljati prav v tem času, in sicer zaradi razlogov,
tesno povezanih z afero: izobraziti ljudi do te mere, jim dati orodja za
mišljenje družbenih situacij, da vedo, kako reagirati, ko se situacija za-
ostri, obenem pa jih soočiti z nujnostjo sprotne refleksije v zvezi z nji-
hovo realno državljansko funkcijo in z aberacijami formalnega šolske-
ga sistema (Charle, 1996: 275–281, 309–352; Kramberger, 2008). Prav v
času afere Dreyfus se torej pri številnih francoskih intelektualcih v so-
dobnem evropskem kontekstu soočamo s pomembnim doumetjem pe-
dagoške nezadostnosti v uradnih izobraževalnih institucijah in šibkosti
formal(izira)nih znanj, ki jim manjka ključna komponenta didaktične-
ga dela: spodbuditi in podpreti pri učencih in učenkah kritično oz. spo-
znavno refleksijo preteklosti in sedanjosti. S tem se (v Franciji tedaj z ve-
činskim konsenzom intelektualcev) odprejo vrata za dodatna neformal-
no in informalno pridobljena znanja.17 Francoske ljudske univerze so po-
slej dopuščale neformalna debatna srečanja med najmočnejšimi franco-
skimi intelektualci in univerzitetniki tedanjega časa (npr. Durkheim je
rad predaval na njih) in ljudmi, ki so jih aktualna družbena dogajanja in
njihovo razumevanje zanimala. Kakor pravi Charle (1996: 311) se je boj
za demokratizacijo izobraževanja in za ta specifično izborjeni in izobli-
kovani intelektualni kraj memorije levice na ljudskih univerzah nadalje-
val vse do 60. let – in se pravzaprav (zoper neoliberalizacijo šolstva) na-
daljuje še danes.
Angleška samostalniška raba pojma intelektualec (intellectual) je
morebiti, kakor ugotavlja Charle (1996: 312–326), zgodnejša od franco-
ske, vendar pa v nasprotju s francosko orientacijo kljub številnim kon-
vergencam otoškega in kontinentalnega dogajanja ta beseda v angleškem
kontekstu nikdar ni imela ireduktibilne politične in idiosinkratične dis-
pozicije za zgolj sekularne tradicije in tudi ne spektakularne politične
mobilizacijske razsežnosti, ki bi jo plasirala v množični obtok. Tako se
konec 19. stoletja v angleškem kontekstu, v katerem je potekalo izobra-
ževanje razmeroma ozkega sloja (gentry) v eksistenčno udobnem gentle-
manskem duhu, ni tako radikalno spremenilo razmerje med intelektu-
alci in politično oblastjo kakor v Franciji zaradi afere Dreyfus. Legiti-
mnost in življenje intelektualcev v Angliji konec 19. in na začetku 20.
stoletja ostajata pretežno nespodbitni kategoriji vse do nastopa fabian-
ske avantgarde (Fabian Society), ki je postavila temelje in nakazala spre-
membe v politični percepciji intelektualnega polja v Angliji (Hobs-
bawm, 1964). Fabianska druščina, ki so ji pripadali Sidney Webb, G. B.
17 Več o tem Mercier, 1986.
formalno in neformalno pridobljena znanja 137
se v Franciji začele ustanavljati prav v tem času, in sicer zaradi razlogov,
tesno povezanih z afero: izobraziti ljudi do te mere, jim dati orodja za
mišljenje družbenih situacij, da vedo, kako reagirati, ko se situacija za-
ostri, obenem pa jih soočiti z nujnostjo sprotne refleksije v zvezi z nji-
hovo realno državljansko funkcijo in z aberacijami formalnega šolske-
ga sistema (Charle, 1996: 275–281, 309–352; Kramberger, 2008). Prav v
času afere Dreyfus se torej pri številnih francoskih intelektualcih v so-
dobnem evropskem kontekstu soočamo s pomembnim doumetjem pe-
dagoške nezadostnosti v uradnih izobraževalnih institucijah in šibkosti
formal(izira)nih znanj, ki jim manjka ključna komponenta didaktične-
ga dela: spodbuditi in podpreti pri učencih in učenkah kritično oz. spo-
znavno refleksijo preteklosti in sedanjosti. S tem se (v Franciji tedaj z ve-
činskim konsenzom intelektualcev) odprejo vrata za dodatna neformal-
no in informalno pridobljena znanja.17 Francoske ljudske univerze so po-
slej dopuščale neformalna debatna srečanja med najmočnejšimi franco-
skimi intelektualci in univerzitetniki tedanjega časa (npr. Durkheim je
rad predaval na njih) in ljudmi, ki so jih aktualna družbena dogajanja in
njihovo razumevanje zanimala. Kakor pravi Charle (1996: 311) se je boj
za demokratizacijo izobraževanja in za ta specifično izborjeni in izobli-
kovani intelektualni kraj memorije levice na ljudskih univerzah nadalje-
val vse do 60. let – in se pravzaprav (zoper neoliberalizacijo šolstva) na-
daljuje še danes.
Angleška samostalniška raba pojma intelektualec (intellectual) je
morebiti, kakor ugotavlja Charle (1996: 312–326), zgodnejša od franco-
ske, vendar pa v nasprotju s francosko orientacijo kljub številnim kon-
vergencam otoškega in kontinentalnega dogajanja ta beseda v angleškem
kontekstu nikdar ni imela ireduktibilne politične in idiosinkratične dis-
pozicije za zgolj sekularne tradicije in tudi ne spektakularne politične
mobilizacijske razsežnosti, ki bi jo plasirala v množični obtok. Tako se
konec 19. stoletja v angleškem kontekstu, v katerem je potekalo izobra-
ževanje razmeroma ozkega sloja (gentry) v eksistenčno udobnem gentle-
manskem duhu, ni tako radikalno spremenilo razmerje med intelektu-
alci in politično oblastjo kakor v Franciji zaradi afere Dreyfus. Legiti-
mnost in življenje intelektualcev v Angliji konec 19. in na začetku 20.
stoletja ostajata pretežno nespodbitni kategoriji vse do nastopa fabian-
ske avantgarde (Fabian Society), ki je postavila temelje in nakazala spre-
membe v politični percepciji intelektualnega polja v Angliji (Hobs-
bawm, 1964). Fabianska druščina, ki so ji pripadali Sidney Webb, G. B.
17 Več o tem Mercier, 1986.
