Page 136 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 136
Neformalno učenje? Kaj je to?
ZNAČILNE FiGURE ANTIINTELEKTUALIZMA
(v diskurzih antidrefusarjev)
· rasistično-nacionalistično-ksenofobi kategorialni aparat (nestrpnost do tujcev, drugega in drugač-
nega)
Javna polemika številnih dreyfusarjev z antidreyfusarskim literar-
nim zgodovinarjem Ferdinandom Brunetièrom (1849–1906)15 je kraj
ključnih antiintelektualnih diskurzivnih in postopkovnih strategij in
kot taka kraj memorije (lieu de mémoire) antiintelektualizma v evrop-
skem kontekstu, saj so afero spremljali in se do nje opredeljevali domala
vsi vidnejši evropski mediji (obstaja pa tudi obsežni korespondenčni ar-
hiv ključnih figur afere Dreyfus, v katerem je vrsta pisem iz drugih dr-
žav) – in s tem prispevali k univerzalizaciji te izvirno francoske ločitve
duhov.16 Ker antiintelektualizem eo ipso nima nobene pozitivne lastno-
sti ali opredelitve, je moral izdelati sovražnika, odiozno podobo »inte-
lektualca«, ki naj bi bil sebičen, prenapet, šibek in nespodoben. Vincent
Duclert v njem opazi tudi bistveno protislovje, ki je v tem, da se antiinte-
lektualci nenehno trudijo, da bi intelektualno utemeljili doktrino, ki od-
slavlja moč inteligence (1997: 75).
Sociopolitično rojstvo novega pojmovanja intelektualca, tj. osebe la-
ičnega in kritičnega habitusa, angažirane v javni sferi za republikanske
vrline, bi se čisto lahko – na kar opozarja Christophe Charle (1996: 310–
311) – sprevrglo v pejorativno družbeno reprezentacijo, če bi ne bilo po-
litično institucionalnega zaledja (predvsem na institucionalni ravni Lige
za človekove pravice in nekaj časnikov levice), ki je energično ohranja-
lo njeno živahno in pozitivno podobo. Še zlasti pomembno vlogo v tem
procesu pozitivne transmisije pomena pa imajo ljudske univerze, ki so
15 Odmevna figura francoske desnice in kulture od leta 1895, ko je konvertiral v katoliško vero. Bil je
urednik revije Revue des deux mondes. Srdit nasprotnik Émila Zolaja in drugih intelektualcev, še po-
sebej Émila Durkheima in Gabriela Monoda. Več o njegovih antiintelektualnih diskurzivnih prije-
mih, ki jih je leta 1898 razgrnil v drobni knjižici z naslovom Après le procès, réponse à quelques »intellectu-
els«, pa tudi v svojih številnih polemikah, gl. v Kramberger, 2008.
16 Seveda so učinki teh polemik segli tudi do Slovenije, četudi številni znanstveniki in znanstvenice v
Sloveniji radi zanikajo vplive, ki jih ne poznajo ali prepoznajo (zlasti francoske v primerjavi z nem-
škimi in avstrijskimi): dejstvo, da se je slovensko »intelektualno« okolje v 20. stoletju odločilo za
Brunetirèovo verzijo dojemanja realnosti (Brunetière postane ključna referenca primerjalne knji-
ževnosti v slovenskem kontekstu, zavrnitev Zolaja kot »pornografa« in odločna začetna zavrnitev
dreyfusarja Durkheima kot nepomembnega sociologa v Sloveniji sta vpeti prav v ta okvir itn.), seve-
da brez širšega razumevanja in konteksta, priča o tem, da je desna mentalitetna opcija tedaj prevla-
dovala in v temeljih diktirala imaginarno delovanje družbe. Zato bi seveda bilo pravilneje, če bi slo-
vensko okolje, dokler teh tokov in procedur temeljito ne reflektira (znotraj vsake discipline posebej),
imenovali s pravim imenom – izhodiščno antiintelektualno (ta vpliv je jasen tudi kasneje – v času
ustanovitve ljubljanske univerze).
ZNAČILNE FiGURE ANTIINTELEKTUALIZMA
(v diskurzih antidrefusarjev)
· rasistično-nacionalistično-ksenofobi kategorialni aparat (nestrpnost do tujcev, drugega in drugač-
nega)
Javna polemika številnih dreyfusarjev z antidreyfusarskim literar-
nim zgodovinarjem Ferdinandom Brunetièrom (1849–1906)15 je kraj
ključnih antiintelektualnih diskurzivnih in postopkovnih strategij in
kot taka kraj memorije (lieu de mémoire) antiintelektualizma v evrop-
skem kontekstu, saj so afero spremljali in se do nje opredeljevali domala
vsi vidnejši evropski mediji (obstaja pa tudi obsežni korespondenčni ar-
hiv ključnih figur afere Dreyfus, v katerem je vrsta pisem iz drugih dr-
žav) – in s tem prispevali k univerzalizaciji te izvirno francoske ločitve
duhov.16 Ker antiintelektualizem eo ipso nima nobene pozitivne lastno-
sti ali opredelitve, je moral izdelati sovražnika, odiozno podobo »inte-
lektualca«, ki naj bi bil sebičen, prenapet, šibek in nespodoben. Vincent
Duclert v njem opazi tudi bistveno protislovje, ki je v tem, da se antiinte-
lektualci nenehno trudijo, da bi intelektualno utemeljili doktrino, ki od-
slavlja moč inteligence (1997: 75).
Sociopolitično rojstvo novega pojmovanja intelektualca, tj. osebe la-
ičnega in kritičnega habitusa, angažirane v javni sferi za republikanske
vrline, bi se čisto lahko – na kar opozarja Christophe Charle (1996: 310–
311) – sprevrglo v pejorativno družbeno reprezentacijo, če bi ne bilo po-
litično institucionalnega zaledja (predvsem na institucionalni ravni Lige
za človekove pravice in nekaj časnikov levice), ki je energično ohranja-
lo njeno živahno in pozitivno podobo. Še zlasti pomembno vlogo v tem
procesu pozitivne transmisije pomena pa imajo ljudske univerze, ki so
15 Odmevna figura francoske desnice in kulture od leta 1895, ko je konvertiral v katoliško vero. Bil je
urednik revije Revue des deux mondes. Srdit nasprotnik Émila Zolaja in drugih intelektualcev, še po-
sebej Émila Durkheima in Gabriela Monoda. Več o njegovih antiintelektualnih diskurzivnih prije-
mih, ki jih je leta 1898 razgrnil v drobni knjižici z naslovom Après le procès, réponse à quelques »intellectu-
els«, pa tudi v svojih številnih polemikah, gl. v Kramberger, 2008.
16 Seveda so učinki teh polemik segli tudi do Slovenije, četudi številni znanstveniki in znanstvenice v
Sloveniji radi zanikajo vplive, ki jih ne poznajo ali prepoznajo (zlasti francoske v primerjavi z nem-
škimi in avstrijskimi): dejstvo, da se je slovensko »intelektualno« okolje v 20. stoletju odločilo za
Brunetirèovo verzijo dojemanja realnosti (Brunetière postane ključna referenca primerjalne knji-
ževnosti v slovenskem kontekstu, zavrnitev Zolaja kot »pornografa« in odločna začetna zavrnitev
dreyfusarja Durkheima kot nepomembnega sociologa v Sloveniji sta vpeti prav v ta okvir itn.), seve-
da brez širšega razumevanja in konteksta, priča o tem, da je desna mentalitetna opcija tedaj prevla-
dovala in v temeljih diktirala imaginarno delovanje družbe. Zato bi seveda bilo pravilneje, če bi slo-
vensko okolje, dokler teh tokov in procedur temeljito ne reflektira (znotraj vsake discipline posebej),
imenovali s pravim imenom – izhodiščno antiintelektualno (ta vpliv je jasen tudi kasneje – v času
ustanovitve ljubljanske univerze).
