Page 135 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 135
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 135
Ne da bi ponavljala analizo antiintelektualnih diskurzivnih prijemov
Brunetièra, Barrèsa, Maurrasa, Drumonta in drugih vodilnih antise-
mitov in antidreyfusarjev, izpeljano drugje (Kramberger, 2008), na tem
mestu v obliki tabele (gl. preglednico 3) povzemam le nekaj ključnih
značilnosti:
Preglednica 3: Značilne figure antiintelektualizma v času afere Dreyfus.
ZNAČILNE FiGURE ANTIINTELEKTUALIZMA
(v diskurzih antidrefusarjev)
· negativna percepcija termina »intelektualec«
- fizično-antropološka deskripcija, sorodna opisom judov v antisemitskem diskurzu (šibkost, mr-
šavost, bledoličnost ipd.), »intelektualec« je kraj kristalizacije nevrednot in vseh dekadentnih in pa-
togenih fermentacij, pogosto je zanj uporabljen medikalizacijski diskurz (patologizacija intelektu-
alca kot »bolnega« ali »nezdravega« elementa družbe)
- sociopolitična kategorizacija): nevzdržnost in zavračanje mednarodnosti (intelektualec kot izda-
jalec nacije), bojazen pred prodornostjo in emancipatorično dimenzijo vednosti (intelektualec kot
demagog, zapeljevalec ljudi na »napačno pot«)
- antagonističen juridični (razsojevalni) diskurz, uporabljen za degradacijo novosti (mi/oni, naš/
vaš, črno/belo itn.)
- termin »intelektualec« vpeti v omrežje negativnih konotacij drugih terminov (npr. izdaja, laž, ne-
red, degeneracija, patologija, bolezen, pornografija, aristokratska vzvišenost), intelektualcem pa od-
vzeti sleherno legitimnost govora
· esencialistični diskurz vkoreninjenosti, organskega in fiksnega pripisa kraju, naturalizacije, truizmi
· prepoved intervencije v družbeno stvarnost v sedanjosti (strogo ločevanje kabinetne znanosti in do-
mnevno nevrednega intelektualnega angažmaja v realnosti): ohranjanje režimskega statusa quo (dru-
ga plat tega je vzpostavitev »časovne distance« kot pozitivnega orodja, ki onemogoča in blokira takoj-
šnjo intervencijo v družbeno realnost)
· odpor do »sterilnega« abstraktnega mišljenja (zaničevanje študija objektov, ki so nevidni in neotiplji-
vi), blokiranje, onemogočanje možnosti za gojenje koncentriranega in zbranega mišljenja, pozornega
in budnega duha, ki vodi do spoznanj in novih idej
· neposredno invektivna ali pa metaforična in eruditsko dekorirana psevdoargumentacija namesto
analitične kritične refleksije (značilna figura prekinitve dialoga ali polemike je argumentum ad perso-
nam, ki spodnese in premesti debato z argumentirane ravni na teren osebnega obrekovanja)
· preokupacija s formo (etiketo) in spodobnostjo oz. moraliziranjem (tj. z nevsebinskimi aspekti izja-
vljanja oz. izjavljenega), gre za diskurz cenzur, blokad in aporij (zaprta diskurzivna struktura)
· povzdigovanje spontanosti, instinkta in sovražnost do razuma, racionalizacije, »hladnega analitične-
ga« govora (prek tega skuša antiintelektualec konstruirati domnevno »vzvišenost intelektualcev« nad
ljudmi in domnevno superiornost religije nad znanostjo)
· diskusije, polemike in govor brez spoznavne (kognitivne) dimenzije (odbijanje elaboriranega in di-
ferenciranega govora v prid kratkih in preprostih povedi, ki jih razume »zdrav razum«, mnemonično-
-sholastična verovanjska struktura, ki ne dopušča kritične refleksije)
zadnje tretjine 20. stoletja. Ključni element te kontinuitete je njegova spojenost s skrajnimi uporni-
škimi gibanji, ki ne priznavajo parlamentarizma in demokratičnih procesov in ki visceralno naspro-
tujejo individualizmu.
formalno in neformalno pridobljena znanja 135
Ne da bi ponavljala analizo antiintelektualnih diskurzivnih prijemov
Brunetièra, Barrèsa, Maurrasa, Drumonta in drugih vodilnih antise-
mitov in antidreyfusarjev, izpeljano drugje (Kramberger, 2008), na tem
mestu v obliki tabele (gl. preglednico 3) povzemam le nekaj ključnih
značilnosti:
Preglednica 3: Značilne figure antiintelektualizma v času afere Dreyfus.
ZNAČILNE FiGURE ANTIINTELEKTUALIZMA
(v diskurzih antidrefusarjev)
· negativna percepcija termina »intelektualec«
- fizično-antropološka deskripcija, sorodna opisom judov v antisemitskem diskurzu (šibkost, mr-
šavost, bledoličnost ipd.), »intelektualec« je kraj kristalizacije nevrednot in vseh dekadentnih in pa-
togenih fermentacij, pogosto je zanj uporabljen medikalizacijski diskurz (patologizacija intelektu-
alca kot »bolnega« ali »nezdravega« elementa družbe)
- sociopolitična kategorizacija): nevzdržnost in zavračanje mednarodnosti (intelektualec kot izda-
jalec nacije), bojazen pred prodornostjo in emancipatorično dimenzijo vednosti (intelektualec kot
demagog, zapeljevalec ljudi na »napačno pot«)
- antagonističen juridični (razsojevalni) diskurz, uporabljen za degradacijo novosti (mi/oni, naš/
vaš, črno/belo itn.)
- termin »intelektualec« vpeti v omrežje negativnih konotacij drugih terminov (npr. izdaja, laž, ne-
red, degeneracija, patologija, bolezen, pornografija, aristokratska vzvišenost), intelektualcem pa od-
vzeti sleherno legitimnost govora
· esencialistični diskurz vkoreninjenosti, organskega in fiksnega pripisa kraju, naturalizacije, truizmi
· prepoved intervencije v družbeno stvarnost v sedanjosti (strogo ločevanje kabinetne znanosti in do-
mnevno nevrednega intelektualnega angažmaja v realnosti): ohranjanje režimskega statusa quo (dru-
ga plat tega je vzpostavitev »časovne distance« kot pozitivnega orodja, ki onemogoča in blokira takoj-
šnjo intervencijo v družbeno realnost)
· odpor do »sterilnega« abstraktnega mišljenja (zaničevanje študija objektov, ki so nevidni in neotiplji-
vi), blokiranje, onemogočanje možnosti za gojenje koncentriranega in zbranega mišljenja, pozornega
in budnega duha, ki vodi do spoznanj in novih idej
· neposredno invektivna ali pa metaforična in eruditsko dekorirana psevdoargumentacija namesto
analitične kritične refleksije (značilna figura prekinitve dialoga ali polemike je argumentum ad perso-
nam, ki spodnese in premesti debato z argumentirane ravni na teren osebnega obrekovanja)
· preokupacija s formo (etiketo) in spodobnostjo oz. moraliziranjem (tj. z nevsebinskimi aspekti izja-
vljanja oz. izjavljenega), gre za diskurz cenzur, blokad in aporij (zaprta diskurzivna struktura)
· povzdigovanje spontanosti, instinkta in sovražnost do razuma, racionalizacije, »hladnega analitične-
ga« govora (prek tega skuša antiintelektualec konstruirati domnevno »vzvišenost intelektualcev« nad
ljudmi in domnevno superiornost religije nad znanostjo)
· diskusije, polemike in govor brez spoznavne (kognitivne) dimenzije (odbijanje elaboriranega in di-
ferenciranega govora v prid kratkih in preprostih povedi, ki jih razume »zdrav razum«, mnemonično-
-sholastična verovanjska struktura, ki ne dopušča kritične refleksije)
zadnje tretjine 20. stoletja. Ključni element te kontinuitete je njegova spojenost s skrajnimi uporni-
škimi gibanji, ki ne priznavajo parlamentarizma in demokratičnih procesov in ki visceralno naspro-
tujejo individualizmu.
