Page 134 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 134
Neformalno učenje? Kaj je to?
kov kot antiintelektualce (antidreyfusarje). Tako se zgodi obrat, ki je da-
nes na ravni obče vednosti pozabljen, ki pa strukturno pomeni, da so dis
kurzivne in argumentacijske procedure dreyfusarjev v veliki meri iden-
tične s tistimi, ki jih imenujemo intelektualne, medtem ko so antidrey
fusarske diskurzivne strategije in argumentacijske procedure sinonim za
francoski in v glavnem nereflektirano tudi za (evropski) antiintelektu-
alizem (Charle, 1990; 1996: 308–312; prim. Johnston, 1974, Winock,
1997).13 Kolikor pa so intelektualci skozi proces demokratizacije in se-
kularizacije v 19. stoletju (Chadwick, 1975/1995), kakor nas opominja
Pascal Balmand (1992), s svojo družbeno funkcijo zapolnili mesto, ki je
bilo prej rezervirano za duhovnike (gl. tudi Sapiro, 2003), je razumljivo,
da so se v aferi Dreyfus, ki je kulminacija vseh teh dogajanj in družbenih
restrukturacij, nasprotniki krhkega republikanskega ravnovesja sponta-
no dvignili in reaktivirali stare predsodke, da bi se sistematično spopadli
s simbolnim in imaginarnim kolesjem te nove zgradbe. Da bi razumeli,
zakaj so bile sestavine antiintelektualne recepture (intelektualca) v času,
ko so se intelektualci konstituirali kot specifična frakcija družbenega te-
lesa, že razdelane v svoji totalnosti, moramo preučiti pogoje, ki so v prvi
vrsti omogočili pojav intelektualcev. V zvezi s tem nas Pascal Balmand
(1992: 35–36) opominja, da se antiintelektualizem ne bi mogel razviti,
če kulturna politika francoske tretje republike intelektualcem ne bi pri-
pisala simbolno odločilne funkcije varuhov univerzalnih vrednot in jih
povzdignila v opornike civilnodružbene legitimnosti.14
13 Kakor navaja Charle (1996: 336–337), je navezava antiintelektualizma na antisemitizem intenzivno
prisotna že v delu konservativnega nemškega zgodovinarja Treitschkeja. Po Charlovem mnenju so v
njegovem diskurzu že sredi 19. stoletja prisotni mehanizmi in bistvene teme, ki jih kasneje najdemo
v ozadju vrednostnega sistema antiintelektualizma (antisemitizma). Ko antisemitizem v Avstriji z
županom Karlom Luegerjem (ki je bil izvoljen kar osemkrat zapored; na položaju med 1897–1910),
občudovalcem francoskega antisemita Drumonta (ki je leta 1889 ustanovil Antisemitsko ligo Fran-
cije), postane legalizirana (večinska) ideologija, lahko to obenem vidimo tudi kot nevidno, a gotovo
in najširšo normalizacijo antiintelektualizma. Gl. tudi Balmand (1992), ki omenja sprijetost antiin-
telektualizma in antisemitizma, prvega pa opredeljuje kot »tip diskurza ali ideološke drže, ki odkri-
to manifestira globalno sovražnost do intelektualcev kot specifičnih akterjev političnega življenja«
(ibid.: 32).
14 Težavno in ambivalentno vlogo intelektualca v Franciji v času afere in po njej dobro povzema Péguy
‒ produkt republikanske meritokracije, ki se je z vsem svojim zagonom pognal v afero na strani zago-
vornikov Dreyfusa in ki ga je paradoksen sociohistorični itinerarij sčasoma privedel do najradikal-
nejšega antiintelektualizma. Če je Barrès zasnoval prototip antiintelektualca, pa je njegovemu mo-
delu sledilo več inkarnacij različnih profilov: npr. Drieu La Rochelle predstavlja antiintelektualizem
tesnobnega odklanjanja samega sebe in refleksije in je s svojim zgledom popolne ideološke razpo-
ložljivosti (konformnosti) vplival na številne naslednike; Peguy in Bernanos predstavljata antiinte-
lektualizem katoliških integralistov, bolj čustvenih kakor racionalnih; Céline predstavlja antiinte-
lektualizem obupanca in mizantropa; Jacques Perret, marcel Aymé in Roger Nimier predstavljajo
antiintelektualizem desnega anarhizma itn. (Balmand, 1992: 37). Pascal Balmand (ibid.) vidi dolo-
čeno stabilnost in kontinuiteto v evoluciji francoskega antiintelektualizma od afere Dreyfus pa do
kov kot antiintelektualce (antidreyfusarje). Tako se zgodi obrat, ki je da-
nes na ravni obče vednosti pozabljen, ki pa strukturno pomeni, da so dis
kurzivne in argumentacijske procedure dreyfusarjev v veliki meri iden-
tične s tistimi, ki jih imenujemo intelektualne, medtem ko so antidrey
fusarske diskurzivne strategije in argumentacijske procedure sinonim za
francoski in v glavnem nereflektirano tudi za (evropski) antiintelektu-
alizem (Charle, 1990; 1996: 308–312; prim. Johnston, 1974, Winock,
1997).13 Kolikor pa so intelektualci skozi proces demokratizacije in se-
kularizacije v 19. stoletju (Chadwick, 1975/1995), kakor nas opominja
Pascal Balmand (1992), s svojo družbeno funkcijo zapolnili mesto, ki je
bilo prej rezervirano za duhovnike (gl. tudi Sapiro, 2003), je razumljivo,
da so se v aferi Dreyfus, ki je kulminacija vseh teh dogajanj in družbenih
restrukturacij, nasprotniki krhkega republikanskega ravnovesja sponta-
no dvignili in reaktivirali stare predsodke, da bi se sistematično spopadli
s simbolnim in imaginarnim kolesjem te nove zgradbe. Da bi razumeli,
zakaj so bile sestavine antiintelektualne recepture (intelektualca) v času,
ko so se intelektualci konstituirali kot specifična frakcija družbenega te-
lesa, že razdelane v svoji totalnosti, moramo preučiti pogoje, ki so v prvi
vrsti omogočili pojav intelektualcev. V zvezi s tem nas Pascal Balmand
(1992: 35–36) opominja, da se antiintelektualizem ne bi mogel razviti,
če kulturna politika francoske tretje republike intelektualcem ne bi pri-
pisala simbolno odločilne funkcije varuhov univerzalnih vrednot in jih
povzdignila v opornike civilnodružbene legitimnosti.14
13 Kakor navaja Charle (1996: 336–337), je navezava antiintelektualizma na antisemitizem intenzivno
prisotna že v delu konservativnega nemškega zgodovinarja Treitschkeja. Po Charlovem mnenju so v
njegovem diskurzu že sredi 19. stoletja prisotni mehanizmi in bistvene teme, ki jih kasneje najdemo
v ozadju vrednostnega sistema antiintelektualizma (antisemitizma). Ko antisemitizem v Avstriji z
županom Karlom Luegerjem (ki je bil izvoljen kar osemkrat zapored; na položaju med 1897–1910),
občudovalcem francoskega antisemita Drumonta (ki je leta 1889 ustanovil Antisemitsko ligo Fran-
cije), postane legalizirana (večinska) ideologija, lahko to obenem vidimo tudi kot nevidno, a gotovo
in najširšo normalizacijo antiintelektualizma. Gl. tudi Balmand (1992), ki omenja sprijetost antiin-
telektualizma in antisemitizma, prvega pa opredeljuje kot »tip diskurza ali ideološke drže, ki odkri-
to manifestira globalno sovražnost do intelektualcev kot specifičnih akterjev političnega življenja«
(ibid.: 32).
14 Težavno in ambivalentno vlogo intelektualca v Franciji v času afere in po njej dobro povzema Péguy
‒ produkt republikanske meritokracije, ki se je z vsem svojim zagonom pognal v afero na strani zago-
vornikov Dreyfusa in ki ga je paradoksen sociohistorični itinerarij sčasoma privedel do najradikal-
nejšega antiintelektualizma. Če je Barrès zasnoval prototip antiintelektualca, pa je njegovemu mo-
delu sledilo več inkarnacij različnih profilov: npr. Drieu La Rochelle predstavlja antiintelektualizem
tesnobnega odklanjanja samega sebe in refleksije in je s svojim zgledom popolne ideološke razpo-
ložljivosti (konformnosti) vplival na številne naslednike; Peguy in Bernanos predstavljata antiinte-
lektualizem katoliških integralistov, bolj čustvenih kakor racionalnih; Céline predstavlja antiinte-
lektualizem obupanca in mizantropa; Jacques Perret, marcel Aymé in Roger Nimier predstavljajo
antiintelektualizem desnega anarhizma itn. (Balmand, 1992: 37). Pascal Balmand (ibid.) vidi dolo-
čeno stabilnost in kontinuiteto v evoluciji francoskega antiintelektualizma od afere Dreyfus pa do
