Page 133 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 133
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 133
Ker se Zola, javna osebnost z veliko mobilizacijsko močjo, odločno po-
stavi na stran dreyfusarjev,10 to je zagovornikov Dreyfusove nedolžnosti,
republikanskih vrednot in laične pravne države, se antidreyfusarska de-
snica, zagovornica avtokratskih oblik vladavine, religije in vojaške hege-
monije, na podlagi tribalnih in rasističnih podmen, saj v Dreyfusu ves
čas afere v pretežni meri vidi le vnaprej (po naravi) krivega juda (antise-
mitizem), splaši in sprva reagira kot strnjena konservativna sila, ki se so-
oča z »nevarnim« novim gibanjem: ustanovi vrsto desničarskih časopi-
sov in listov, v svojih medijskih objavah nastopi s smešenjem, prezirom,
denunciacijo in okrepljenimi antisemitskimi sestavinami (antisemitske
karikature, plakati, pamfleti, polemike, peticije itn.). Ko vztrajna drey
fusarska mobilizacija obrodi prve sadove, se antidreyfusarji čutijo pri-
siljene prevzeti postopke, ki so jih najprej uporabljali dreyfusarji, in jih
uporabiti zoper nasprotnike.11
Iz tega izhaja, da je pojmovanje tako »intelektualca« kakor »anti-
intelektualca« tesno zvezano z vzvratnim delovanjem francoske desni-
ce v sociopolitičnem boju zoper dreyfusarje.12 Reakcija intelektualne de-
snice in ultra desnice zoper Zolaja kot intelektualca (novega, drugačne-
ga, kritičnega, z veliko mobilizacijsko močjo pro causa delujočega dans la
cité – v državljanskem prostoru, kakor bi rekli Francozi) postanejo z vso
njeno argumentacijo, njenimi diskurzivnimi in medijskimi strategijami
ter taktičnimi potezami v nadaljevanju paradigmatska shema antiinte-
lektualizma. Antidreyfusar Maurice Barrès (1862–1923) namreč v član-
ku zoper Zolaja 1. februarja 1898, tj. približno dva tedna po objavi član-
ka Obtožujem …!, prvič uporabi termin »intelektualec« kot zmerljivko,
Zola in njegovi zagovorniki pa termin bistro obrnejo in ga uporabijo kot
pozitivno označbo, s čimer so v trenutku opredelili niz svojih nasprotni-
10 In s tem v kolektivno zavest prikliče in okrepi referenco Voltairovega angažmaja v aferi Calas iz časa
razsvetljenstva (1761/1762). Gl. Kramberger, 2008: 23 v op. 9.
11 Mimetična sestavina desnice, ki neprestano posnema oz. prevzema (seveda le formalno) taktiko le-
vice, je med afero izredno lepo razvidna: najprej dreyfusarji ustanovijo Ligue des droits de l‘homme
(Ligo za človekove pravice), antidreyfusarji jim sledijo z Ligue de la Patrie française (Liga francoske
očetnjave/domovine), dreyfusarji so po Zolajevem nastopu na veliko zgražanje antidreyfusarjev za-
okrožili več peticij in na široko zbirali podpise v prid pisatelju, tega se je udeležilo precej vidnih aka-
demikov in kulturnih ustvarjalcev Francije. Ko je desnica dojela, da zgražanje ne zadostuje in da je
podpisovanje peticij uspešen način mobiliziranja ljudi, je enako ravnal tudi antidreyfusarski tabor.
Gl. Kramberger, 2008 s pripadajočo literaturo.
12 Natančneje povedano, antiintelektualizem se je izkazal za socialno pluralen fenomen, prijel se je v
vsaj dveh različnih okoljih: prvo je antidreyfusarska, nacionalistična desnica (skrajna desnica), katere
socialna sestava je drobna buržoazija in nižja birokracija, drugo okolje pa je revolucionarna sindikali-
stična levica (skrajna levica), ki je – vsaj do vstopa socialista Jeana Jaurèsa v afero na strani dreyfusar-
jev – bila močno prežeta z antisemitskimi predsodki (judje kot kapitalisti in izkoriščevalci revnih).
Gl. Balmand, 1997: 32.
formalno in neformalno pridobljena znanja 133
Ker se Zola, javna osebnost z veliko mobilizacijsko močjo, odločno po-
stavi na stran dreyfusarjev,10 to je zagovornikov Dreyfusove nedolžnosti,
republikanskih vrednot in laične pravne države, se antidreyfusarska de-
snica, zagovornica avtokratskih oblik vladavine, religije in vojaške hege-
monije, na podlagi tribalnih in rasističnih podmen, saj v Dreyfusu ves
čas afere v pretežni meri vidi le vnaprej (po naravi) krivega juda (antise-
mitizem), splaši in sprva reagira kot strnjena konservativna sila, ki se so-
oča z »nevarnim« novim gibanjem: ustanovi vrsto desničarskih časopi-
sov in listov, v svojih medijskih objavah nastopi s smešenjem, prezirom,
denunciacijo in okrepljenimi antisemitskimi sestavinami (antisemitske
karikature, plakati, pamfleti, polemike, peticije itn.). Ko vztrajna drey
fusarska mobilizacija obrodi prve sadove, se antidreyfusarji čutijo pri-
siljene prevzeti postopke, ki so jih najprej uporabljali dreyfusarji, in jih
uporabiti zoper nasprotnike.11
Iz tega izhaja, da je pojmovanje tako »intelektualca« kakor »anti-
intelektualca« tesno zvezano z vzvratnim delovanjem francoske desni-
ce v sociopolitičnem boju zoper dreyfusarje.12 Reakcija intelektualne de-
snice in ultra desnice zoper Zolaja kot intelektualca (novega, drugačne-
ga, kritičnega, z veliko mobilizacijsko močjo pro causa delujočega dans la
cité – v državljanskem prostoru, kakor bi rekli Francozi) postanejo z vso
njeno argumentacijo, njenimi diskurzivnimi in medijskimi strategijami
ter taktičnimi potezami v nadaljevanju paradigmatska shema antiinte-
lektualizma. Antidreyfusar Maurice Barrès (1862–1923) namreč v član-
ku zoper Zolaja 1. februarja 1898, tj. približno dva tedna po objavi član-
ka Obtožujem …!, prvič uporabi termin »intelektualec« kot zmerljivko,
Zola in njegovi zagovorniki pa termin bistro obrnejo in ga uporabijo kot
pozitivno označbo, s čimer so v trenutku opredelili niz svojih nasprotni-
10 In s tem v kolektivno zavest prikliče in okrepi referenco Voltairovega angažmaja v aferi Calas iz časa
razsvetljenstva (1761/1762). Gl. Kramberger, 2008: 23 v op. 9.
11 Mimetična sestavina desnice, ki neprestano posnema oz. prevzema (seveda le formalno) taktiko le-
vice, je med afero izredno lepo razvidna: najprej dreyfusarji ustanovijo Ligue des droits de l‘homme
(Ligo za človekove pravice), antidreyfusarji jim sledijo z Ligue de la Patrie française (Liga francoske
očetnjave/domovine), dreyfusarji so po Zolajevem nastopu na veliko zgražanje antidreyfusarjev za-
okrožili več peticij in na široko zbirali podpise v prid pisatelju, tega se je udeležilo precej vidnih aka-
demikov in kulturnih ustvarjalcev Francije. Ko je desnica dojela, da zgražanje ne zadostuje in da je
podpisovanje peticij uspešen način mobiliziranja ljudi, je enako ravnal tudi antidreyfusarski tabor.
Gl. Kramberger, 2008 s pripadajočo literaturo.
12 Natančneje povedano, antiintelektualizem se je izkazal za socialno pluralen fenomen, prijel se je v
vsaj dveh različnih okoljih: prvo je antidreyfusarska, nacionalistična desnica (skrajna desnica), katere
socialna sestava je drobna buržoazija in nižja birokracija, drugo okolje pa je revolucionarna sindikali-
stična levica (skrajna levica), ki je – vsaj do vstopa socialista Jeana Jaurèsa v afero na strani dreyfusar-
jev – bila močno prežeta z antisemitskimi predsodki (judje kot kapitalisti in izkoriščevalci revnih).
Gl. Balmand, 1997: 32.
