Page 132 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 132
Neformalno učenje? Kaj je to?
ko storila, bom začela z rojstvom modernega intelektualca in, v raz-
merju do njega, z izoblikovanjem antiinteletkualca, mimogrede pa na-
nizala tudi nekaj ključnih avtorjev in etap iz zgodovine antiintelektu-
alizma. V oporo mi bo postrazsvetljenska kritična misel v svojih raz-
ličnih manifestacijah, ki so pustile vidno sled v različnih disciplinah
družbenih znanosti.
Kristalizacija pojmovanja intelektualca
in antiintelektualca v novejši evropski zgodovini
Odločilni in formativni dogodek, ki v sodobni evropski zgodovi-
ni določa pojmovanje intelektualca, je nedvomno afera Dreyfus (1894–
1906).7 Znotraj njenega dogajanja se januarja 1898 na strani Alfreda
Dreyfusa (1859–1935), vojaškega častnika judovskega porekla, po krivem
obtoženega veleizdaje, javno angažira pisatelj Émile Zola (1840–1902),
tedaj na višku slave. Vstop ugledne osebnosti v dotlej malo znano in na
manjši krog ljudi omejeno afero s člankom »Obtožujem …!« (»J‘accuse
…!«)8 v Clemenceaujevem časniku L‘Aurore popolnoma spremeni njen
potek in v več registrih (četudi danes bolj ali manj pozabljenih) ključno
zaznamuje evropsko zgodovino.9
kakor v socialni antropologiji, kjer v okviru »tradicionalnih« družb izobraževalna funkcija ni skon-
centrirana v enem aparatu.) Takšno izobraževanje ne vodi do širše uradno priznanih nostrifikacij,
vendar pa gradi in bogati posameznikove in posamezničine nadarjenosti, spretnosti in veščine. Pra-
kse neformalnega in informalnega izobraževanja so največkrat bolj angažirane kakor pri formalne-
mu izobraževanju, saj so odločilno povezane s posameznikovimi, posamezničinimi in skupinskimi
interesi in nanje ne pritiska institucionalna obligacija; 3. neformalno izobraževanje (angl. informal edu-
cation; fr. éducation informelle; it. educazione informale; nem. informelle Bildung; šp. educación informal) pa
je izobraževanje, ki ubira povsem neinstitucionalne poti in je bliže samoraziskovanju – avtodidakti-
ki, učenju brez učitelja in poučevanja, bliže je bojem za ohranitev ravnovesja s pomočjo identitetnih
in državljanskih procedur ipd. Sem sodijo življenjske situacije, akcije, prakse, doživetja, uspehi, pora-
zi in druge neuradne izobraževalne strategije (branja, ogledi umetniških del, debate, polemike, kon-
flikti ipd.), ki so velikokrat povsem nenačrtne in ki strukturirajo, socializirajo, povezujejo ljudi, jim
vsiljujejo refleksijo, tako da imajo ti občutek, da živijo in se udeležujejo živih dogajanj v sedanjosti.
Gl. Pain, 2000: 258–259; cf. Loewen, 2011; Muršak et al., 2006; Kelava, 2012. Za pionirsko in referenč-
no študijo o neformalnih aspektih izobraževanja velja UNESCOVO poročilo E. Fauru z naslovom
UNESCO-Report: Learning to be: The World of Education Today and Tomorrow. Pariz: UNESCO, 1972.
V njem avtor med drugim ugotavlja, da je 70 % človekovih znanj pridobljenih neformalno oz. infor-
malno – zunajinstitucionalno. Pa še to velja le za družbe zahodnjaškega tipa v 20. stoletju.
7 Intelektualce in njihova pojmovanja ante litteram (pred 19. stoletjem) puščam ob strani. O tem gl. Le
Goff, 1998; Charle, 1990; Winock, 1997; Kramberger, 2009.
8 V slovenskem prevodu Draga B. Rotarja in uredniškem aparatu Taje Kramberger je bilo to besedilo
objavljeno v reviji Monitor ZSA, 2004, VI/1–2, 4–20.
9 Vstop Zolaja v afero ima izjemno daljnosežne posledice; v vrsti družbenih polj (literarno, intelektu-
alno, vojaško, pravno, medijsko, raziskovalno idr.) zaradi sociopolitičnih ločitev in mobilizacij ljudi
na eni ali drugi strani pride do temeljitih restrukturacij. Gl. Kramberger, 2008 s pripadajočo literatu-
ro.
ko storila, bom začela z rojstvom modernega intelektualca in, v raz-
merju do njega, z izoblikovanjem antiinteletkualca, mimogrede pa na-
nizala tudi nekaj ključnih avtorjev in etap iz zgodovine antiintelektu-
alizma. V oporo mi bo postrazsvetljenska kritična misel v svojih raz-
ličnih manifestacijah, ki so pustile vidno sled v različnih disciplinah
družbenih znanosti.
Kristalizacija pojmovanja intelektualca
in antiintelektualca v novejši evropski zgodovini
Odločilni in formativni dogodek, ki v sodobni evropski zgodovi-
ni določa pojmovanje intelektualca, je nedvomno afera Dreyfus (1894–
1906).7 Znotraj njenega dogajanja se januarja 1898 na strani Alfreda
Dreyfusa (1859–1935), vojaškega častnika judovskega porekla, po krivem
obtoženega veleizdaje, javno angažira pisatelj Émile Zola (1840–1902),
tedaj na višku slave. Vstop ugledne osebnosti v dotlej malo znano in na
manjši krog ljudi omejeno afero s člankom »Obtožujem …!« (»J‘accuse
…!«)8 v Clemenceaujevem časniku L‘Aurore popolnoma spremeni njen
potek in v več registrih (četudi danes bolj ali manj pozabljenih) ključno
zaznamuje evropsko zgodovino.9
kakor v socialni antropologiji, kjer v okviru »tradicionalnih« družb izobraževalna funkcija ni skon-
centrirana v enem aparatu.) Takšno izobraževanje ne vodi do širše uradno priznanih nostrifikacij,
vendar pa gradi in bogati posameznikove in posamezničine nadarjenosti, spretnosti in veščine. Pra-
kse neformalnega in informalnega izobraževanja so največkrat bolj angažirane kakor pri formalne-
mu izobraževanju, saj so odločilno povezane s posameznikovimi, posamezničinimi in skupinskimi
interesi in nanje ne pritiska institucionalna obligacija; 3. neformalno izobraževanje (angl. informal edu-
cation; fr. éducation informelle; it. educazione informale; nem. informelle Bildung; šp. educación informal) pa
je izobraževanje, ki ubira povsem neinstitucionalne poti in je bliže samoraziskovanju – avtodidakti-
ki, učenju brez učitelja in poučevanja, bliže je bojem za ohranitev ravnovesja s pomočjo identitetnih
in državljanskih procedur ipd. Sem sodijo življenjske situacije, akcije, prakse, doživetja, uspehi, pora-
zi in druge neuradne izobraževalne strategije (branja, ogledi umetniških del, debate, polemike, kon-
flikti ipd.), ki so velikokrat povsem nenačrtne in ki strukturirajo, socializirajo, povezujejo ljudi, jim
vsiljujejo refleksijo, tako da imajo ti občutek, da živijo in se udeležujejo živih dogajanj v sedanjosti.
Gl. Pain, 2000: 258–259; cf. Loewen, 2011; Muršak et al., 2006; Kelava, 2012. Za pionirsko in referenč-
no študijo o neformalnih aspektih izobraževanja velja UNESCOVO poročilo E. Fauru z naslovom
UNESCO-Report: Learning to be: The World of Education Today and Tomorrow. Pariz: UNESCO, 1972.
V njem avtor med drugim ugotavlja, da je 70 % človekovih znanj pridobljenih neformalno oz. infor-
malno – zunajinstitucionalno. Pa še to velja le za družbe zahodnjaškega tipa v 20. stoletju.
7 Intelektualce in njihova pojmovanja ante litteram (pred 19. stoletjem) puščam ob strani. O tem gl. Le
Goff, 1998; Charle, 1990; Winock, 1997; Kramberger, 2009.
8 V slovenskem prevodu Draga B. Rotarja in uredniškem aparatu Taje Kramberger je bilo to besedilo
objavljeno v reviji Monitor ZSA, 2004, VI/1–2, 4–20.
9 Vstop Zolaja v afero ima izjemno daljnosežne posledice; v vrsti družbenih polj (literarno, intelektu-
alno, vojaško, pravno, medijsko, raziskovalno idr.) zaradi sociopolitičnih ločitev in mobilizacij ljudi
na eni ali drugi strani pride do temeljitih restrukturacij. Gl. Kramberger, 2008 s pripadajočo literatu-
ro.
