Page 131 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 131
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 131
mi o vsem, sem prišel do sklepa, da o tem rečeh ne vem nič manj od njega in
da ne rabim nikogar, ki bi dajal potuho moji nevednosti.«4
Odlomek ni preprost, kakor tudi Pococurante ni preprost plemič,
še manj aroganten ignorant. Prav narobe je res: iz njegovih odgovo-
rov je jasno, da je prebral in pretaknil domala vse, kar naj bi v »mon-
denem okolju« kaj veljalo, nič ni pustil ob strani ali neprebrano, celo
tisto ne, česar ni maral (navidez »obstranske« in »efemerne« detajle
lahko kadar koli prikliče v spomin). S tem da je mogoče v njegovih od-
govorih jasno zaznati racionalizacijo in agilno misel, njegova stališča
(lahko bi rekli, da ima Pococurante stališča in ne operira z občimi ali
zasebnimi mnenji), dobijo intelektualno validnost, ki nikakor ni ena-
ka potrošnemu, krožečemu in povsod navzočemu mnenju (in s tem
nemišljenemu pri delu). Kot taka se ta stališča tudi ne ujamejo s splo-
šno razširjenim vrednostnim sistemom. Pococurante je razgledan, sa-
mosvoj in suveren mislec, nekakšen plemiški avtodidakt je – s svojo la-
stno in jasno pozicijo izjavljanja, redno preskušano v življenjski praksi
(med drugim, kakor izvemo iz odlomka, tudi sodniški). Svoja stališča
je – to je v Voltairovi naraciji implicitno – potemtakem oblikoval na
neformalen in singularen način skozi lastne izkušnje in razmišljanja,
pri čemer so mu bila izhodiščna formalna znanja in razmišljanja dru-
gih le v posvetovalno pomoč, ne pa vnaprej odločilni vzorci za njegove
poglede in sklepe. Pococurantejev habitus, če odmislimo ironični pod-
ton njegovega imena5 (ki pa ga njegove izjave deloma spodbijajo), je do-
bra izhodiščna ilustracija namena, ki ga imam v tem članku, ta pa je
odstreti nekaj mehanizmov delovanja antiintelektualizma v razmerju
do neformalno, zlasti še informalno pridobljenih znanj.6 Da bi to lah-
4 Navedeno po prevodu Primoža Viteza v knjigi Voltaire, 2009: 106–107.
5 Nedvomno pa je njegova dobra situiranost tudi pomembna. Zagotovljena eksistenčna podlaga je
zagotovo eden od odločilnih predpogojev za avtonomnost in suverenost pri javni uporabi neformal-
no pridobljenih znanj.
6 UNESCOVA definicija neformalnega in informalnega izobraževanja zadeva tiste izobraževalne
prakse, ki izhajajo iz zunajšolskega (extra-scolaire), tj. institucionalnega, in iz zunajdružinskega (péri-
familiale) okolja, čeprav naj bi te prakse kljub temu imele korektivno in kompenzatorično funkcijo
v okrilju sinergije šolskih in družinskih znanj s temi drugimi znanji iz zunajšolskega in zunajdružin-
skega okolja (gl. Pain, 2000: 258–259). Sicer je osnovna UNESCOVA tipologija izobraževanja (od-
raslih) taka: 1. formalno izobraževanje (angl. formal education; fr. éducation formelle; it. educazione formale;
nem. formelle Bildung; šp. educación formal) je institucionalno organizirana, regulirana in sistematizi-
rana oblika pridobivanja znanja, ki jo običajno vodijo profesionalci na podlagi partikularnih, vnaprej
izdelanih kurikulov in ki privede do uradnih priznanj, akreditacij in certifikatov (diplom, spričeval
ipd.); 2. neformalno izobraževanje (angl. non-formal education; fr. éducation non formelle; it. educazione non-
-formale; nem. non-formelle Bildung; šp. educación no formal) prelamlja s »tradicionalističnimi« izobra-
ževalnimi metodami ali se vsaj oddaljuje od rigidnih modelov »tradicionalnih« šolskih znanj, če-
tudi– včasih znotraj kurikula, včasih pa zunaj njega – nadaljuje z elaboriranjem in prenosom znanj.
(Izraz »tradicionalno« se nanaša na šolske prakse, ki so izšle iz 19. stoletja; torej tu ne pomeni istega
formalno in neformalno pridobljena znanja 131
mi o vsem, sem prišel do sklepa, da o tem rečeh ne vem nič manj od njega in
da ne rabim nikogar, ki bi dajal potuho moji nevednosti.«4
Odlomek ni preprost, kakor tudi Pococurante ni preprost plemič,
še manj aroganten ignorant. Prav narobe je res: iz njegovih odgovo-
rov je jasno, da je prebral in pretaknil domala vse, kar naj bi v »mon-
denem okolju« kaj veljalo, nič ni pustil ob strani ali neprebrano, celo
tisto ne, česar ni maral (navidez »obstranske« in »efemerne« detajle
lahko kadar koli prikliče v spomin). S tem da je mogoče v njegovih od-
govorih jasno zaznati racionalizacijo in agilno misel, njegova stališča
(lahko bi rekli, da ima Pococurante stališča in ne operira z občimi ali
zasebnimi mnenji), dobijo intelektualno validnost, ki nikakor ni ena-
ka potrošnemu, krožečemu in povsod navzočemu mnenju (in s tem
nemišljenemu pri delu). Kot taka se ta stališča tudi ne ujamejo s splo-
šno razširjenim vrednostnim sistemom. Pococurante je razgledan, sa-
mosvoj in suveren mislec, nekakšen plemiški avtodidakt je – s svojo la-
stno in jasno pozicijo izjavljanja, redno preskušano v življenjski praksi
(med drugim, kakor izvemo iz odlomka, tudi sodniški). Svoja stališča
je – to je v Voltairovi naraciji implicitno – potemtakem oblikoval na
neformalen in singularen način skozi lastne izkušnje in razmišljanja,
pri čemer so mu bila izhodiščna formalna znanja in razmišljanja dru-
gih le v posvetovalno pomoč, ne pa vnaprej odločilni vzorci za njegove
poglede in sklepe. Pococurantejev habitus, če odmislimo ironični pod-
ton njegovega imena5 (ki pa ga njegove izjave deloma spodbijajo), je do-
bra izhodiščna ilustracija namena, ki ga imam v tem članku, ta pa je
odstreti nekaj mehanizmov delovanja antiintelektualizma v razmerju
do neformalno, zlasti še informalno pridobljenih znanj.6 Da bi to lah-
4 Navedeno po prevodu Primoža Viteza v knjigi Voltaire, 2009: 106–107.
5 Nedvomno pa je njegova dobra situiranost tudi pomembna. Zagotovljena eksistenčna podlaga je
zagotovo eden od odločilnih predpogojev za avtonomnost in suverenost pri javni uporabi neformal-
no pridobljenih znanj.
6 UNESCOVA definicija neformalnega in informalnega izobraževanja zadeva tiste izobraževalne
prakse, ki izhajajo iz zunajšolskega (extra-scolaire), tj. institucionalnega, in iz zunajdružinskega (péri-
familiale) okolja, čeprav naj bi te prakse kljub temu imele korektivno in kompenzatorično funkcijo
v okrilju sinergije šolskih in družinskih znanj s temi drugimi znanji iz zunajšolskega in zunajdružin-
skega okolja (gl. Pain, 2000: 258–259). Sicer je osnovna UNESCOVA tipologija izobraževanja (od-
raslih) taka: 1. formalno izobraževanje (angl. formal education; fr. éducation formelle; it. educazione formale;
nem. formelle Bildung; šp. educación formal) je institucionalno organizirana, regulirana in sistematizi-
rana oblika pridobivanja znanja, ki jo običajno vodijo profesionalci na podlagi partikularnih, vnaprej
izdelanih kurikulov in ki privede do uradnih priznanj, akreditacij in certifikatov (diplom, spričeval
ipd.); 2. neformalno izobraževanje (angl. non-formal education; fr. éducation non formelle; it. educazione non-
-formale; nem. non-formelle Bildung; šp. educación no formal) prelamlja s »tradicionalističnimi« izobra-
ževalnimi metodami ali se vsaj oddaljuje od rigidnih modelov »tradicionalnih« šolskih znanj, če-
tudi– včasih znotraj kurikula, včasih pa zunaj njega – nadaljuje z elaboriranjem in prenosom znanj.
(Izraz »tradicionalno« se nanaša na šolske prakse, ki so izšle iz 19. stoletja; torej tu ne pomeni istega
