Page 130 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 130
Neformalno učenje? Kaj je to?
sem neidolatrično mnenje, resda največjim sem ter tja – o njegovi subtil-
nosti si pač lahko vsak bralec in bralka mislita svoje – brez laskanja, kaj-
pada, priznava kakšno odliko. Na tem je brez dvoma, če le bralec ni pre-
več nečimern in če plemičevih z duhovitostjo prežetih izjav ne jemlje kot
za kar vsevprek omalovažujoče, precej osvobajajočega in emancipirajoče-
ga materiala. Medtem ko je Kandid spričo odgovorov povsem zbegan in
osupel, saj je sam produkt formalnega izobraževanja in je zanj cona su-
verenega mišljenja tako rekoč ubi leones, pa je za njegovega spremljeval-
ca Martina samostojen, resda nekoliko tog Pococurantev duh nalezljiv.
Pococurante, ki bi ga lahko imeli za predstavnika kritično-refleksivnega
razsvetljenskega mišljenja (v nasprotju z mnemonično-sholastičnim, ki
se vnaprej brez spraševanja sprijazni s predpisanim),3 takole odgovori na
Kandidovo vprašanje, kako njegova Ekscelenca razmišlja o Vergilu, Ho-
racu in Ciceru:
»Strinjam se, je rekel Pococurante, da so druga, četrta in šesta knjiga njego-
ve Eneide odlične; za tistega pobožnjakarja Eneja, silnega Kloanta, prijatelja
Ahata, malega Askanija, bebavega kralja Latina pa mislim, da ni na svetu ni
nič bolj hladnega in zoprnega. Imam pa že raje Tassa in tiste Ariostove zgod-
be, ob katerih stoje zaspiš.
Dovolite, da vas vprašam, gospod, je rekel Kandid, Horaca pač radi vzame-
te v roke? – Nekaj pametnih misli je tam notri, je odgovoril Pococurante, ki
razgledanemu človeku lahko pridejo prav, ker so zgoščene v nekaj energič-
nih verzov in se človeku zlahka vtisnejo v spomin. Prav nič pa me ne zanima
njegovo potovanje v Brindisi, pa opisovanje neokusnih večerij ali krošnjarski
prepiri med kaj vem katerim Pupilijem, za katerega pravi, da iz njegovih be-
sed zaudarja gnoj, in še nekom drugim, katerega besede naj bi bile skisane. S
skrajnim odporom sem bral tiste okorne verze, naperjene proti starkam in
čarovnicam; in ne vem, kaj ima od tega, ko svojemu prijatelju Mecenu, ki ga
uvršča med lirične pesnike, govori, da se s svojim vzvišenim čelom dotika
zvezd. Tepec je, kdor misli, da mu mora biti pri slavnih avtorjih vse všeč. Jaz
berem sam zase; ugaja mi samo tisto, kar je po moji meri.
Kandid, ki je bil vzgojen, da o ničemer ni presojal po svojih mislih, je bil krep-
ko začuden nad tem, kar je slišal. Martinu pa se je Pococurantejevo razmi-
šljanje zdelo precej razumno. – Oh, poglej, Cicero, je rekel Kandid. Stavim,
da se tega velikega pisatelja ne morete in ne morete naveličati. – Nikoli ga ne
berem, je odgovoril Benečan. Kaj me briga, če je zagovarjal Rabirija in Klu-
encija? Meni povsem zadoščajo vsi sodni procesi, v katerih sam razsojam;
njegova filozofska dela bi se mi zdela bolj sprejemljiva, a ko sem videl, da dvo-
3 Več o tem gl. v raziskovalnem poročilu Kramberger, 2009.
sem neidolatrično mnenje, resda največjim sem ter tja – o njegovi subtil-
nosti si pač lahko vsak bralec in bralka mislita svoje – brez laskanja, kaj-
pada, priznava kakšno odliko. Na tem je brez dvoma, če le bralec ni pre-
več nečimern in če plemičevih z duhovitostjo prežetih izjav ne jemlje kot
za kar vsevprek omalovažujoče, precej osvobajajočega in emancipirajoče-
ga materiala. Medtem ko je Kandid spričo odgovorov povsem zbegan in
osupel, saj je sam produkt formalnega izobraževanja in je zanj cona su-
verenega mišljenja tako rekoč ubi leones, pa je za njegovega spremljeval-
ca Martina samostojen, resda nekoliko tog Pococurantev duh nalezljiv.
Pococurante, ki bi ga lahko imeli za predstavnika kritično-refleksivnega
razsvetljenskega mišljenja (v nasprotju z mnemonično-sholastičnim, ki
se vnaprej brez spraševanja sprijazni s predpisanim),3 takole odgovori na
Kandidovo vprašanje, kako njegova Ekscelenca razmišlja o Vergilu, Ho-
racu in Ciceru:
»Strinjam se, je rekel Pococurante, da so druga, četrta in šesta knjiga njego-
ve Eneide odlične; za tistega pobožnjakarja Eneja, silnega Kloanta, prijatelja
Ahata, malega Askanija, bebavega kralja Latina pa mislim, da ni na svetu ni
nič bolj hladnega in zoprnega. Imam pa že raje Tassa in tiste Ariostove zgod-
be, ob katerih stoje zaspiš.
Dovolite, da vas vprašam, gospod, je rekel Kandid, Horaca pač radi vzame-
te v roke? – Nekaj pametnih misli je tam notri, je odgovoril Pococurante, ki
razgledanemu človeku lahko pridejo prav, ker so zgoščene v nekaj energič-
nih verzov in se človeku zlahka vtisnejo v spomin. Prav nič pa me ne zanima
njegovo potovanje v Brindisi, pa opisovanje neokusnih večerij ali krošnjarski
prepiri med kaj vem katerim Pupilijem, za katerega pravi, da iz njegovih be-
sed zaudarja gnoj, in še nekom drugim, katerega besede naj bi bile skisane. S
skrajnim odporom sem bral tiste okorne verze, naperjene proti starkam in
čarovnicam; in ne vem, kaj ima od tega, ko svojemu prijatelju Mecenu, ki ga
uvršča med lirične pesnike, govori, da se s svojim vzvišenim čelom dotika
zvezd. Tepec je, kdor misli, da mu mora biti pri slavnih avtorjih vse všeč. Jaz
berem sam zase; ugaja mi samo tisto, kar je po moji meri.
Kandid, ki je bil vzgojen, da o ničemer ni presojal po svojih mislih, je bil krep-
ko začuden nad tem, kar je slišal. Martinu pa se je Pococurantejevo razmi-
šljanje zdelo precej razumno. – Oh, poglej, Cicero, je rekel Kandid. Stavim,
da se tega velikega pisatelja ne morete in ne morete naveličati. – Nikoli ga ne
berem, je odgovoril Benečan. Kaj me briga, če je zagovarjal Rabirija in Klu-
encija? Meni povsem zadoščajo vsi sodni procesi, v katerih sam razsojam;
njegova filozofska dela bi se mi zdela bolj sprejemljiva, a ko sem videl, da dvo-
3 Več o tem gl. v raziskovalnem poročilu Kramberger, 2009.
