Page 129 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 129
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 129
znova izborile vidnejše mesto v akademskih in strokovnih debatah, ver-
jetno tudi zavoljo pospešene neoliberalne deregulacije izobraževalnih
sistemov, ki naglo opušča pedagoške, spoznavne in kritično-epistemo-
loške pridobitve zadnjega stoletja in drvi v blaženo nevednost. To pa je
že davno tega učinkovito osmešil že Asimov predhodnik Voltaire v svoji
filozofski pripovedi o Kandidovih in Panglossovih prigodah.
Ker nisem ne specialistka za pedagogiko in ne posebej izurjena v
prebiranju poročil in besedil na področju formalnih, neformalnih in in-
formalnih učnih praks, ki bi moj članek postavile v določen referenčni
korpus, bo moj prispevek temu korpusu nujno lateralen in omejen na to,
kar lahko z zunanjim pogledom na tematiko nanizam kot zgodovinarka
oz. zgodovinska antropologinja.1 K mojim raziskavam zadnjih dveh de-
setletij sodijo tudi evropska zgodovina intelektualcev in univerz, trans-
ferji vednosti (od literarnega in znanstvenega prevajanja pa do prevoda
govoric iz ene v drugo), epistemične podlage družbenih znanosti in hu-
manistike od razsvetljenstva dalje in strategije ter figure antiintelektua-
lizma kot strukturne sestavine koncepta province in provincializma.2 To
se mi zdi potrebno mimogrede omeniti, saj bosta tako moja aksiologija
v nadaljevanju besedila, morda pa tudi kak nepotreben lapsus, ki izvira
iz zgolj elementarnega poznavanja tipologije in opredelitev izobraževa-
nja odraslih, bolj jasna.
Pa se za začetek vrnimo k praviru Asimovega razmišljanja – v raz-
svetljenstvo. V filozofski pripovedi o Kandidu je pravzaprav veliko mo-
mentov, ki so izredno zanimivi iz zornega kota pridobljenih znanj. Za
enega od njih bi lahko rekli, da govori neposredno o neformalno prido-
bljenih znanjih, ki nikakor ne izhajajo iz preproste blažene nevednosti,
ampak so skozi individualno življenje preverjena in skozi izkušnje obo-
gatena spoznanja. To je odlomek, v katerem Kandid in Martin obišče-
ta beneškega plemiča Pococuranteja, bajno bogatega moža, ki živi sredi
okusno urejenih in razkošnih vrtov in ima obsežno knjižnico. Pococu-
rante ima tudi o največjih delih človeškega duha zelo suhoparno in pov-
1 To – ta nekoliko nenavadna interdisciplinarna in transgresivna narava zastavitev – je bil naposled
tudi namen projekta, ko smo ga Janez Kolenc Gregorič, Drago B. Rotar in jaz (in morebiti še kdo)
sestavljali za razpisno prijavo.
2 Za izčrpnejši pregled raziskav o (neformalnem) izobraževanju odraslih s pripadajočo literaturo gl.
Finger in Asun, 2001; Muršak et al., 2006 in Kelava, 2012; za neoliberalni poseg v javno šolstvo, za
zgodovino in učinke neoliberalizma na vseh družbenih poljih gl. Laval, 2003/2005; Rotar 2007a;
Bourdieu in Wacquant, 2006; Kelava in Čadež, 2009; za socialno pravičnost in pomen laične šole
za demokracijo gl. Kodelja, 2005 in 2006; o družbeni sekularizaciji v 19. stoletju gl. Chadwick,
1975/1995; o krizi demokracije, mesijanskem religioznem fundamentalizmu in antiintelektualizmu
v desničarski vladi G. Busha gl. Giroux, 2005.
formalno in neformalno pridobljena znanja 129
znova izborile vidnejše mesto v akademskih in strokovnih debatah, ver-
jetno tudi zavoljo pospešene neoliberalne deregulacije izobraževalnih
sistemov, ki naglo opušča pedagoške, spoznavne in kritično-epistemo-
loške pridobitve zadnjega stoletja in drvi v blaženo nevednost. To pa je
že davno tega učinkovito osmešil že Asimov predhodnik Voltaire v svoji
filozofski pripovedi o Kandidovih in Panglossovih prigodah.
Ker nisem ne specialistka za pedagogiko in ne posebej izurjena v
prebiranju poročil in besedil na področju formalnih, neformalnih in in-
formalnih učnih praks, ki bi moj članek postavile v določen referenčni
korpus, bo moj prispevek temu korpusu nujno lateralen in omejen na to,
kar lahko z zunanjim pogledom na tematiko nanizam kot zgodovinarka
oz. zgodovinska antropologinja.1 K mojim raziskavam zadnjih dveh de-
setletij sodijo tudi evropska zgodovina intelektualcev in univerz, trans-
ferji vednosti (od literarnega in znanstvenega prevajanja pa do prevoda
govoric iz ene v drugo), epistemične podlage družbenih znanosti in hu-
manistike od razsvetljenstva dalje in strategije ter figure antiintelektua-
lizma kot strukturne sestavine koncepta province in provincializma.2 To
se mi zdi potrebno mimogrede omeniti, saj bosta tako moja aksiologija
v nadaljevanju besedila, morda pa tudi kak nepotreben lapsus, ki izvira
iz zgolj elementarnega poznavanja tipologije in opredelitev izobraževa-
nja odraslih, bolj jasna.
Pa se za začetek vrnimo k praviru Asimovega razmišljanja – v raz-
svetljenstvo. V filozofski pripovedi o Kandidu je pravzaprav veliko mo-
mentov, ki so izredno zanimivi iz zornega kota pridobljenih znanj. Za
enega od njih bi lahko rekli, da govori neposredno o neformalno prido-
bljenih znanjih, ki nikakor ne izhajajo iz preproste blažene nevednosti,
ampak so skozi individualno življenje preverjena in skozi izkušnje obo-
gatena spoznanja. To je odlomek, v katerem Kandid in Martin obišče-
ta beneškega plemiča Pococuranteja, bajno bogatega moža, ki živi sredi
okusno urejenih in razkošnih vrtov in ima obsežno knjižnico. Pococu-
rante ima tudi o največjih delih človeškega duha zelo suhoparno in pov-
1 To – ta nekoliko nenavadna interdisciplinarna in transgresivna narava zastavitev – je bil naposled
tudi namen projekta, ko smo ga Janez Kolenc Gregorič, Drago B. Rotar in jaz (in morebiti še kdo)
sestavljali za razpisno prijavo.
2 Za izčrpnejši pregled raziskav o (neformalnem) izobraževanju odraslih s pripadajočo literaturo gl.
Finger in Asun, 2001; Muršak et al., 2006 in Kelava, 2012; za neoliberalni poseg v javno šolstvo, za
zgodovino in učinke neoliberalizma na vseh družbenih poljih gl. Laval, 2003/2005; Rotar 2007a;
Bourdieu in Wacquant, 2006; Kelava in Čadež, 2009; za socialno pravičnost in pomen laične šole
za demokracijo gl. Kodelja, 2005 in 2006; o družbeni sekularizaciji v 19. stoletju gl. Chadwick,
1975/1995; o krizi demokracije, mesijanskem religioznem fundamentalizmu in antiintelektualizmu
v desničarski vladi G. Busha gl. Giroux, 2005.
