Page 127 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 127
ure antiintelektualizma s 127
posebnim ozirom na formalno in
neformalno pridobljena znanja
Figures of Anti-Intellectualism with
Special Regard to Formally and Non-
Formally Acquired Knowledge
Taja Kramberger
Povzetek
Antiintelektualizem, močno okrepljen v okviru neoliberalne paradigme (kot njen
integralni, strukturno nujni aspekt), nikakor ni nov fenomen; že dolgo vemo, da s
svojimi bolj ali manj subtilnimi oz. globoko naturaliziranimi praksami sega na vsa
področja življenja in jih neopazno, a odločilno zaznamuje s svojim imperativom nor-
mirane vednosti in vztrajanjem na spontanizmu ne-mišljenega. Kljub vsemu pa ostaja-
jo njegove strukturne lastnosti in generične značilnosti razmeroma slabo osvetljene.
Od ključne študije Richarda Hofstadterja (Anti-intellectualism in American Life, New
York, 1963), ki zarisuje razmerje med antiintelektualizmom in demokracijo, in ka-
snejših besedil nekaterih raziskovalcev in raziskovalk (npr. Bourdieuja, Sapiro, Lin-
denberga, Duclerta, Balmanda), ki se fenomena dotikajo na različne načine, se je za-
nimanje za njegove mehanizme in procedure v zadnjih nekaj letih na mednarodni
ravni povečalo. V slovenskem družbenem prostoru še ni prodornih študij, ki bi ga
izluščile in prikazale njegovo delovanje v partikularnem srednjeevropsko-provinci-
alnem in sociohistoričnem kontekstu. V članku bom najprej predstavila okoliščine
rojstva modernega »intelektualca« v razmerju do »antiintelektualca«, potem po-
dala kratko zgodovino raziskav antiintelektualizma in nakazala njegovo tesno zve-
zo z neoliberalizmom, za konec pa prikazala, kako kritična pedagogika s poudar-
kom na refleksivnosti in z upoštevanjem neformalno (zlasti informalno) pridoblje-
nih znanj, pa tudi z vztrajanjem pri vzajemni pogojenosti med prakso in teorijo učin-
kovito spodjeda antiintelektualne procedure.
Ključne besede: izobraževanje, formalno, neformalno in informalno znanje, antiin-
telektualizem, kritična pedagogika
posebnim ozirom na formalno in
neformalno pridobljena znanja
Figures of Anti-Intellectualism with
Special Regard to Formally and Non-
Formally Acquired Knowledge
Taja Kramberger
Povzetek
Antiintelektualizem, močno okrepljen v okviru neoliberalne paradigme (kot njen
integralni, strukturno nujni aspekt), nikakor ni nov fenomen; že dolgo vemo, da s
svojimi bolj ali manj subtilnimi oz. globoko naturaliziranimi praksami sega na vsa
področja življenja in jih neopazno, a odločilno zaznamuje s svojim imperativom nor-
mirane vednosti in vztrajanjem na spontanizmu ne-mišljenega. Kljub vsemu pa ostaja-
jo njegove strukturne lastnosti in generične značilnosti razmeroma slabo osvetljene.
Od ključne študije Richarda Hofstadterja (Anti-intellectualism in American Life, New
York, 1963), ki zarisuje razmerje med antiintelektualizmom in demokracijo, in ka-
snejših besedil nekaterih raziskovalcev in raziskovalk (npr. Bourdieuja, Sapiro, Lin-
denberga, Duclerta, Balmanda), ki se fenomena dotikajo na različne načine, se je za-
nimanje za njegove mehanizme in procedure v zadnjih nekaj letih na mednarodni
ravni povečalo. V slovenskem družbenem prostoru še ni prodornih študij, ki bi ga
izluščile in prikazale njegovo delovanje v partikularnem srednjeevropsko-provinci-
alnem in sociohistoričnem kontekstu. V članku bom najprej predstavila okoliščine
rojstva modernega »intelektualca« v razmerju do »antiintelektualca«, potem po-
dala kratko zgodovino raziskav antiintelektualizma in nakazala njegovo tesno zve-
zo z neoliberalizmom, za konec pa prikazala, kako kritična pedagogika s poudar-
kom na refleksivnosti in z upoštevanjem neformalno (zlasti informalno) pridoblje-
nih znanj, pa tudi z vztrajanjem pri vzajemni pogojenosti med prakso in teorijo učin-
kovito spodjeda antiintelektualne procedure.
Ključne besede: izobraževanje, formalno, neformalno in informalno znanje, antiin-
telektualizem, kritična pedagogika
