Page 118 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 118
Neformalno učenje? Kaj je to?
strijskih družb, so bili, z delno izjemo B. Malinowskega, med tvorci in
nosilci kulturnega relativizma, čeprav se niso vsi prištevali v »šolo kul-
tura in osebnost« (Clapier Valladon, 1976; Ermy, 1981, 1977 in 1981).
Kulturni relativisti so vse kulturne in socialne operacije v obravna-
vani družbeni skupini izvajali iz okolja, pojmovanega kot formativna na-
prava, za izdelovanje bazične osebnosti in njenih neposrednih derivatov,
za alibi pa sta jim rabila dokaj površno poznavanje psihoanalize, ki je
v času pariških umetnostnih avantgard, zlasti surrealizma, postala mo-
dna »filozofija«, in behavioristična psihologija, ki je svoj paraekonomi-
stični model (model feedback, ki posnema tržno ali komercialno mani-
pulacijo) prikazovala kot najbolj temeljno teoretsko podlago vseh druž-
benih in humanističnih znanosti – podobno kakor v posebno zakrknje-
nih psiholoških in pedagoških krogih še zmeraj vsaj potihem velja Pavlo-
vov »izobraževalni« model stimulus – odgovor, za podlago in izhodišče
psihologove in pedagogove intervencije (dresura in priučevanje). Kultur-
nim relativistom so se postavljali nasproti nadaljevalci klasičnih koncep-
cij v družbenih znanostih in »psihologi razvoja«, od G. Stanleya Hilla
do J. Piageta, ki so si prizadevali, da bi človeški razvoj podredili bolj nje-
govi biološki kakor pa kulturni in družbeni plati, zaradi česar so – na-
videz paradoksno – v nasprotju z relativisti laže priznavali kulturno ra-
znolikost, če jo je le bilo mogoče pojasniti z biološkim ciklom človeškega
življenja. Kulturni relativisti so se zato polagoma premaknili v ozadje, v
ospredje pa so v anglosaškem svetu v letih med 1960 in 1980 (predvsem
na univerzah Yale in Harvard in predvsem na pobudo Johna in Beatri-
ce Whiting) stopile raziskovalne in interpretacijske smeri, ki so kot psi-
hokulturna orientacija sicer obdržale nekakšno mehko obliko kulturne-
ga relativizma z bolj dodelanimi in sprva precej obetavnimi opazovalni-
mi postopki. Na Yalu so šli v smeri institucializacije in opreme nove sme-
ri najdlje: G. P. Murdock je tam ustanovil Human Relations Area Files
ali HRAF, kjer so sprva imeli zbirko etnografskih podatkov na mikro-
filmih, zdaj pa na CD-romu in na internetu. Ti podatki so razvrščeni na
približno 360 »kulturnih enot«, ki naj bi kar najbolje zastopale vso ra-
znolikost družb na svetu (navedeno v Dasen 2002; gl. Barry, 1980; Se-
gall, 1989). Pri tej zbirki podatkov je seveda pomembno njihovo število,
vsaj enako pa tudi dejstvo, da so primerljivi, ker so grupirani v kategori-
je glede na v vseh družbah vsaj v načelu obstoječe fenomene, ki so odgo-
vori posameznih družb na potrebe, ki naj bi bile navzoče v vseh člove-
ških družbah. Hitre in pertinentne primerjave omogočajo pozitivistič-
no kvalificirane ugotovitve o »kulturnih prerekvizitih« in »cross-cultu-
ral categories«, ki so bili pred tem v veliki meri ali rezultat izredno zamu-
strijskih družb, so bili, z delno izjemo B. Malinowskega, med tvorci in
nosilci kulturnega relativizma, čeprav se niso vsi prištevali v »šolo kul-
tura in osebnost« (Clapier Valladon, 1976; Ermy, 1981, 1977 in 1981).
Kulturni relativisti so vse kulturne in socialne operacije v obravna-
vani družbeni skupini izvajali iz okolja, pojmovanega kot formativna na-
prava, za izdelovanje bazične osebnosti in njenih neposrednih derivatov,
za alibi pa sta jim rabila dokaj površno poznavanje psihoanalize, ki je
v času pariških umetnostnih avantgard, zlasti surrealizma, postala mo-
dna »filozofija«, in behavioristična psihologija, ki je svoj paraekonomi-
stični model (model feedback, ki posnema tržno ali komercialno mani-
pulacijo) prikazovala kot najbolj temeljno teoretsko podlago vseh druž-
benih in humanističnih znanosti – podobno kakor v posebno zakrknje-
nih psiholoških in pedagoških krogih še zmeraj vsaj potihem velja Pavlo-
vov »izobraževalni« model stimulus – odgovor, za podlago in izhodišče
psihologove in pedagogove intervencije (dresura in priučevanje). Kultur-
nim relativistom so se postavljali nasproti nadaljevalci klasičnih koncep-
cij v družbenih znanostih in »psihologi razvoja«, od G. Stanleya Hilla
do J. Piageta, ki so si prizadevali, da bi človeški razvoj podredili bolj nje-
govi biološki kakor pa kulturni in družbeni plati, zaradi česar so – na-
videz paradoksno – v nasprotju z relativisti laže priznavali kulturno ra-
znolikost, če jo je le bilo mogoče pojasniti z biološkim ciklom človeškega
življenja. Kulturni relativisti so se zato polagoma premaknili v ozadje, v
ospredje pa so v anglosaškem svetu v letih med 1960 in 1980 (predvsem
na univerzah Yale in Harvard in predvsem na pobudo Johna in Beatri-
ce Whiting) stopile raziskovalne in interpretacijske smeri, ki so kot psi-
hokulturna orientacija sicer obdržale nekakšno mehko obliko kulturne-
ga relativizma z bolj dodelanimi in sprva precej obetavnimi opazovalni-
mi postopki. Na Yalu so šli v smeri institucializacije in opreme nove sme-
ri najdlje: G. P. Murdock je tam ustanovil Human Relations Area Files
ali HRAF, kjer so sprva imeli zbirko etnografskih podatkov na mikro-
filmih, zdaj pa na CD-romu in na internetu. Ti podatki so razvrščeni na
približno 360 »kulturnih enot«, ki naj bi kar najbolje zastopale vso ra-
znolikost družb na svetu (navedeno v Dasen 2002; gl. Barry, 1980; Se-
gall, 1989). Pri tej zbirki podatkov je seveda pomembno njihovo število,
vsaj enako pa tudi dejstvo, da so primerljivi, ker so grupirani v kategori-
je glede na v vseh družbah vsaj v načelu obstoječe fenomene, ki so odgo-
vori posameznih družb na potrebe, ki naj bi bile navzoče v vseh člove-
ških družbah. Hitre in pertinentne primerjave omogočajo pozitivistič-
no kvalificirane ugotovitve o »kulturnih prerekvizitih« in »cross-cultu-
ral categories«, ki so bili pred tem v veliki meri ali rezultat izredno zamu-
