Page 116 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 116
Neformalno učenje? Kaj je to?
ljenja še zdaleč ni ustrezno preiskana, četudi najdemo pri posameznih
avtorjih dovolj jasno zavest o njenem obstoju in o potrebnosti raziskave.
Šole, pristopi
Ena izmed pomembnih referenc je gotovo opus Jeana Piageta, čigar
glavna tema je kognitivni razvoj posameznika v povezavi s kulturo in
družbenimi klasifikacijami etap posameznikovega fizičnega in psihič-
nega razvoja. Piagetove raziskave so bile podlaga marsičemu, kar avtorja
ne bi posebno radostilo (zlasti v psihologiji adolescentov), a tudi realne-
mu razvoju pojmovanj in raziskovalnih instrumentarijev, denimo pri P.
Dasenu (Dasen in Heron, 1981; Dasen, 1998), ki je prispel do dokaza in
prikaza univerzalnosti kognitivnih procesov v stadiju konkretnih opera-
cij in razlik v ritmih razvoja kognitivnih območij, denimo časa ali kvan-
tifikacij, v povezavi z njihovim ekokulturnim vrednotenjem, se pravi,
glede na vlogo, ki jo posamezna kognitivna območja igrajo v dojemanju
sveta ter fizičnega in socialnega okolja ter pri nastajanju mentalnih in-
strumentov za soočanje s hipotetično zunanjostjo osebe v teh okoljih in
z njenim mestom v respektivnih strukturah teh okolij. Posebej instruk-
tivne so raziskave kognitivnega območja prostora v človeškem razvoju v
neevropskih »tribalnih« kulturah (v Indiji, Nepalu), ki so to manj uti-
litarno koncepcijo pridobivanja znanj še dodatno utemeljile. Psihokul-
turna koncepcija Whitinga (1977) iz 70. let 20. stoletja, katere podme-
na sta neodvisno od posameznika obstoječa naravni in zgodovinski kon-
tekst, ki vplivata na izobraževalne in vzgojne prakse, ki so prav tako lo-
čena entiteta, je samo doživela razvoj, ki je opustil slepi pozitivizem: kon-
teksti poslej niso nekaj, kar od zunaj učinkuje na samostojno potekajoče
prakse, temveč so integralni deli teh praks, ki so nastali z njihovim raz-
iskovanjem. Nikakor niso neka od praks neodvisne in dane realnosti,
ki »vpliva«. Trajnost psiholoških značilnosti pri odraslih je pravzaprav
mogoče pojasniti le s to strukturirano kontinuiteto med posameznikom
in okoljem (seveda so okolja različna in pluralna in z njimi so različni in
pluralni tudi posamezniki, ki jih sestavljajo), ki jo kulturni psihologi, ka-
dar govorijo o odraslih, radi imenujejo družbeni »projektivno-izrazni«
sistemi, gre pa za družbene reprezentacije, kakor jih je rekoncipiral Serge
Moscovici pred več kakor pol stoletja, in ki sodijo v kategorijo, ki ji kul-
turni antropologi in sociologi pravijo verovanja in imaginarij (npr. v zve-
zi z izvirom nekaterih bolezni). Moscovici je socialno psihologijo, s tem
da jo je spremenil iz stroke, ki je bila preveč zvezana s šolskim sistemom,
z določeno nereflektirano koncepcijo kulture in z določeno deskriptiv-
no koncepcijo osebnosti, ki je ignorirala nastanek in razvoj spoznanj in
ljenja še zdaleč ni ustrezno preiskana, četudi najdemo pri posameznih
avtorjih dovolj jasno zavest o njenem obstoju in o potrebnosti raziskave.
Šole, pristopi
Ena izmed pomembnih referenc je gotovo opus Jeana Piageta, čigar
glavna tema je kognitivni razvoj posameznika v povezavi s kulturo in
družbenimi klasifikacijami etap posameznikovega fizičnega in psihič-
nega razvoja. Piagetove raziskave so bile podlaga marsičemu, kar avtorja
ne bi posebno radostilo (zlasti v psihologiji adolescentov), a tudi realne-
mu razvoju pojmovanj in raziskovalnih instrumentarijev, denimo pri P.
Dasenu (Dasen in Heron, 1981; Dasen, 1998), ki je prispel do dokaza in
prikaza univerzalnosti kognitivnih procesov v stadiju konkretnih opera-
cij in razlik v ritmih razvoja kognitivnih območij, denimo časa ali kvan-
tifikacij, v povezavi z njihovim ekokulturnim vrednotenjem, se pravi,
glede na vlogo, ki jo posamezna kognitivna območja igrajo v dojemanju
sveta ter fizičnega in socialnega okolja ter pri nastajanju mentalnih in-
strumentov za soočanje s hipotetično zunanjostjo osebe v teh okoljih in
z njenim mestom v respektivnih strukturah teh okolij. Posebej instruk-
tivne so raziskave kognitivnega območja prostora v človeškem razvoju v
neevropskih »tribalnih« kulturah (v Indiji, Nepalu), ki so to manj uti-
litarno koncepcijo pridobivanja znanj še dodatno utemeljile. Psihokul-
turna koncepcija Whitinga (1977) iz 70. let 20. stoletja, katere podme-
na sta neodvisno od posameznika obstoječa naravni in zgodovinski kon-
tekst, ki vplivata na izobraževalne in vzgojne prakse, ki so prav tako lo-
čena entiteta, je samo doživela razvoj, ki je opustil slepi pozitivizem: kon-
teksti poslej niso nekaj, kar od zunaj učinkuje na samostojno potekajoče
prakse, temveč so integralni deli teh praks, ki so nastali z njihovim raz-
iskovanjem. Nikakor niso neka od praks neodvisne in dane realnosti,
ki »vpliva«. Trajnost psiholoških značilnosti pri odraslih je pravzaprav
mogoče pojasniti le s to strukturirano kontinuiteto med posameznikom
in okoljem (seveda so okolja različna in pluralna in z njimi so različni in
pluralni tudi posamezniki, ki jih sestavljajo), ki jo kulturni psihologi, ka-
dar govorijo o odraslih, radi imenujejo družbeni »projektivno-izrazni«
sistemi, gre pa za družbene reprezentacije, kakor jih je rekoncipiral Serge
Moscovici pred več kakor pol stoletja, in ki sodijo v kategorijo, ki ji kul-
turni antropologi in sociologi pravijo verovanja in imaginarij (npr. v zve-
zi z izvirom nekaterih bolezni). Moscovici je socialno psihologijo, s tem
da jo je spremenil iz stroke, ki je bila preveč zvezana s šolskim sistemom,
z določeno nereflektirano koncepcijo kulture in z določeno deskriptiv-
no koncepcijo osebnosti, ki je ignorirala nastanek in razvoj spoznanj in
