Page 117 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 117
informalno pridobivanje znanja 117
spoznavnih orodij na področju psihizmov, zlasti psihoanalizo, praktič-
no spremenil v vejo kulturne antropologije. Kakorkoli že, ideja, ki je sub-
vertirala psihološko zaprtost v deskriptivnost in normativnost, je prišla
iz socialne/kulturne antropologije v obliki »cross-cultural« kategorij, ki
so zahtevale primerjave z drugimi kulturnimi okolji, s časom pa tudi z
zgodovinskimi kulturnimi situacijami.
Zlasti v Združenih državah je nastala mreža institucij, ki so opori-
šča posameznih disciplin in strok, ki kot nekakšne nadomestne znano-
sti, katerih namen je omogočiti izogibanje dejanskim problematikam,
ustvarjajo parcialne konceptualizacije in začasne rešitve problematik, ki
pa jih njihove institucije perenizirajo in še več – ponujajo jih svetu kot
imperativne modele, podprte z veliko denarja in ekskluzivizmom. O teh
institucijah tukaj ne bom govoril, njihovih seznamov pa ni težko sesta-
viti na podlagi privilegiranih in »eksportnih« statusov v anglosaškem
družboslovnem svetu.5
Tema kulturna transmisija, kamor sodijo vzgojne in izobraževalne
problematike, je že od vsega začetka antropološka tema6, fokusirana pa
je na mehanizme kompleksne (ne le ekonomske) družbene reprodukci-
je in ekspanzije (prek modelov politične organizacije, prek kognitivnih
modelov, prek kulturnih vzorcev ipd.), ki je največkrat posledica kolo-
nialne diseminacije oblasti ene države, zavojevanja, njene ekonomske in
vojaške hegemonije, kar vse je s časom postalo predmet antropoloških
raziskav, ki že dolgo ne igrajo več vloge legitimacijskih diskurzov obla-
sti, razen kajpada v skrajno zakotnih okoljih, kjer ne veljajo univerzal-
na spoznanja oz. kjer so družbene in humanistične znanosti dopuščene,
kolikor niso znanosti, ampak modalitete apologetskega diskurza obla-
sti. Antropologi od F. Boasa do A.Van Gennepa, Lévi-Straussa in njunih
strukturalističnih in poststrukturalističnih naslednikov, ki so izhajali iz
sociokulturne organizacije velikih in majhnih, neindustrijskih in indu-
5 Naštel jih bom le nekaj po Dasenovem članku, h kateremu sem se v pričujočem članku že nekajkrat
zatekel (Dasen, 2002). Okrog posameznih raziskovalnih usmeritev so se izoblikovala raziskovalna
združenja in publikacijske mreže, denimo International Association for Cross-Cultural Psychology, Socie-
ty for Cross-Cultural Research in frankofona Association pour la Recherche Interculturelle. V okviru Ameri-
can Anthropological Association obstajata dve sekciji oz. društvi, ki se deloma ukvarjata s problematiko
informalnega in drugega izobraževanja, in sicer: Society for Psychological Anthropology, ki izdaja revi-
jo Ethos, in Council on Anthropology and Education, ki izdaja revijo Anthropology & Education Quarterly.
Toda v slehernem združenju so raziskovalci, ki se ukvarjajo s človeškim razvojem in informalnim iz-
obraževanjem, v manjšini, čeprav se število počasi povečuje vsaj v nekaterih asociacijah, denimo v So-
ciety for the Study of Behavioral Development (Dasen & Jahoda, 1986; Dasen & Mishra, in press).
6 Okrog začetka prejšnjega stoletja sta E. Durkheim in M. Mauss temo načela brez impulza psihoa-
nalize ali behaviorizma, saj epistemične implikacije prve še niso bile znane zunaj ozkih psihiatričnih
krogov, drugega pa še ni bilo.
spoznavnih orodij na področju psihizmov, zlasti psihoanalizo, praktič-
no spremenil v vejo kulturne antropologije. Kakorkoli že, ideja, ki je sub-
vertirala psihološko zaprtost v deskriptivnost in normativnost, je prišla
iz socialne/kulturne antropologije v obliki »cross-cultural« kategorij, ki
so zahtevale primerjave z drugimi kulturnimi okolji, s časom pa tudi z
zgodovinskimi kulturnimi situacijami.
Zlasti v Združenih državah je nastala mreža institucij, ki so opori-
šča posameznih disciplin in strok, ki kot nekakšne nadomestne znano-
sti, katerih namen je omogočiti izogibanje dejanskim problematikam,
ustvarjajo parcialne konceptualizacije in začasne rešitve problematik, ki
pa jih njihove institucije perenizirajo in še več – ponujajo jih svetu kot
imperativne modele, podprte z veliko denarja in ekskluzivizmom. O teh
institucijah tukaj ne bom govoril, njihovih seznamov pa ni težko sesta-
viti na podlagi privilegiranih in »eksportnih« statusov v anglosaškem
družboslovnem svetu.5
Tema kulturna transmisija, kamor sodijo vzgojne in izobraževalne
problematike, je že od vsega začetka antropološka tema6, fokusirana pa
je na mehanizme kompleksne (ne le ekonomske) družbene reprodukci-
je in ekspanzije (prek modelov politične organizacije, prek kognitivnih
modelov, prek kulturnih vzorcev ipd.), ki je največkrat posledica kolo-
nialne diseminacije oblasti ene države, zavojevanja, njene ekonomske in
vojaške hegemonije, kar vse je s časom postalo predmet antropoloških
raziskav, ki že dolgo ne igrajo več vloge legitimacijskih diskurzov obla-
sti, razen kajpada v skrajno zakotnih okoljih, kjer ne veljajo univerzal-
na spoznanja oz. kjer so družbene in humanistične znanosti dopuščene,
kolikor niso znanosti, ampak modalitete apologetskega diskurza obla-
sti. Antropologi od F. Boasa do A.Van Gennepa, Lévi-Straussa in njunih
strukturalističnih in poststrukturalističnih naslednikov, ki so izhajali iz
sociokulturne organizacije velikih in majhnih, neindustrijskih in indu-
5 Naštel jih bom le nekaj po Dasenovem članku, h kateremu sem se v pričujočem članku že nekajkrat
zatekel (Dasen, 2002). Okrog posameznih raziskovalnih usmeritev so se izoblikovala raziskovalna
združenja in publikacijske mreže, denimo International Association for Cross-Cultural Psychology, Socie-
ty for Cross-Cultural Research in frankofona Association pour la Recherche Interculturelle. V okviru Ameri-
can Anthropological Association obstajata dve sekciji oz. društvi, ki se deloma ukvarjata s problematiko
informalnega in drugega izobraževanja, in sicer: Society for Psychological Anthropology, ki izdaja revi-
jo Ethos, in Council on Anthropology and Education, ki izdaja revijo Anthropology & Education Quarterly.
Toda v slehernem združenju so raziskovalci, ki se ukvarjajo s človeškim razvojem in informalnim iz-
obraževanjem, v manjšini, čeprav se število počasi povečuje vsaj v nekaterih asociacijah, denimo v So-
ciety for the Study of Behavioral Development (Dasen & Jahoda, 1986; Dasen & Mishra, in press).
6 Okrog začetka prejšnjega stoletja sta E. Durkheim in M. Mauss temo načela brez impulza psihoa-
nalize ali behaviorizma, saj epistemične implikacije prve še niso bile znane zunaj ozkih psihiatričnih
krogov, drugega pa še ni bilo.
