Page 121 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 121
informalno pridobivanje znanja 121
sem že nakazal, se danes, v postmodernem obdobju, poskušajo instituci-
je tržne ekonomije vriniti v vse procese družbene prolongacije in repro-
dukcije, kar povzroča medlenje kulturnega življenja oz. njegovo trans-
formacijo v podivjane oblike socialnega darvinizma. Nastale so substi-
tutivne elite in nadomestni ustvarjalci, ki ustvarjajo po navodilih insti-
tucij trga; iste ali sorodne institucije so poskrbele za nadomestitev zgo-
dovinskih mehanizmov družbene recepcije kulturnih fenomenov z me-
hanizmi trga, ki pustošijo po vsem informalnem področju družbenega
življenja in degradirajo, kakor degradirajo tudi javne izobraževalne sis-
teme, ki naj bi posegali v tista kulturna območja, kjer nikoli niso delo-
vali: osvajanje področja informalnega, ki je kontrola in zainteresirano
usmerjanje kulturnih in simbolnih transmisij, pravzaprav pacifikacija in
omrtvičenje tega »divjega« območja, ki ga poskušajo izpeljati birokra-
cije, religiozne organizacije in korporacije z roko v roki, je dejansko ru-
šilni poseg v to, kar imenujemo zahodna civilizacija (zadeva seveda tudi
vse druge civilizacije). Medkulturne primerjave so orodje pri identifika-
ciji tega območja transmisijskih oz. kulturnih praks v tipu družb, v kate-
rih živimo; lahko so seveda orodje z enakim namenom v vseh drugih ti-
pih družb. To identifikacijo je sicer mogoče zlorabiti, ni pa lukrativno.
Območje informalnega izobraževanja je v nasprotju z vulgarno rabo
izraza za antropologe področje »tradicionalnega izobraževanja«. To
izobraževanje, ki ga diskurzi banalnosti povezujejo z oblikami šolanja
pred serijo utilitarnih degradacij šolskega sistema, ki se v diskurzih ba-
nalnosti z diskurzom oblasti vred prikazujejo kot etape napredka, je v re-
snici aspekt procesov, s katerimi se konstituira družba in ki so ovira za
od novih »elit« zaželeno anomijo in homogenizacijo na podlagi total-
ne podrejenosti. Etnologi in antropologi so prispevali številne opise teh
tradicionalnih ali endogenih izobraževanj v neevropskih, zlasti afriških
družbah. Ta izobraževanja imajo v večini teh družb neovirano formativ-
no vlogo: iz otrok delajo odrasle člane skupnosti obeh spolov in včasih
tudi homoseksualce. O tem je napisanih veliko študij, ki jih ne bom na-
števal, a jih ni težko najti. Antropologi so tudi primerjali to tradicional-
no izobraževanje s t. i. klasičnim zahodnjaškim poučevanjem, ki ga je v
obravnavane kulture prinesla kolonialna šola in se je tam obdržala kot
posebno območje socialne promocije. Medtem ko je tradicionalno izo-
braževanje na voljo vsem, povsod in od vseh, se »klasično« zahodnja-
ško poučevanje dogaja na vnaprej določenem kraju v določenem času,
izvaja pa ga specializirano osebje. V družbo vnaša razcep, ki ga povzro-
ča elitizem kot konsekvenca družbene promocije po zahodno. Tradicio-
nalno izobraževanje je tudi tesno zvezano z okoljem in neposredno vpe-
sem že nakazal, se danes, v postmodernem obdobju, poskušajo instituci-
je tržne ekonomije vriniti v vse procese družbene prolongacije in repro-
dukcije, kar povzroča medlenje kulturnega življenja oz. njegovo trans-
formacijo v podivjane oblike socialnega darvinizma. Nastale so substi-
tutivne elite in nadomestni ustvarjalci, ki ustvarjajo po navodilih insti-
tucij trga; iste ali sorodne institucije so poskrbele za nadomestitev zgo-
dovinskih mehanizmov družbene recepcije kulturnih fenomenov z me-
hanizmi trga, ki pustošijo po vsem informalnem področju družbenega
življenja in degradirajo, kakor degradirajo tudi javne izobraževalne sis-
teme, ki naj bi posegali v tista kulturna območja, kjer nikoli niso delo-
vali: osvajanje področja informalnega, ki je kontrola in zainteresirano
usmerjanje kulturnih in simbolnih transmisij, pravzaprav pacifikacija in
omrtvičenje tega »divjega« območja, ki ga poskušajo izpeljati birokra-
cije, religiozne organizacije in korporacije z roko v roki, je dejansko ru-
šilni poseg v to, kar imenujemo zahodna civilizacija (zadeva seveda tudi
vse druge civilizacije). Medkulturne primerjave so orodje pri identifika-
ciji tega območja transmisijskih oz. kulturnih praks v tipu družb, v kate-
rih živimo; lahko so seveda orodje z enakim namenom v vseh drugih ti-
pih družb. To identifikacijo je sicer mogoče zlorabiti, ni pa lukrativno.
Območje informalnega izobraževanja je v nasprotju z vulgarno rabo
izraza za antropologe področje »tradicionalnega izobraževanja«. To
izobraževanje, ki ga diskurzi banalnosti povezujejo z oblikami šolanja
pred serijo utilitarnih degradacij šolskega sistema, ki se v diskurzih ba-
nalnosti z diskurzom oblasti vred prikazujejo kot etape napredka, je v re-
snici aspekt procesov, s katerimi se konstituira družba in ki so ovira za
od novih »elit« zaželeno anomijo in homogenizacijo na podlagi total-
ne podrejenosti. Etnologi in antropologi so prispevali številne opise teh
tradicionalnih ali endogenih izobraževanj v neevropskih, zlasti afriških
družbah. Ta izobraževanja imajo v večini teh družb neovirano formativ-
no vlogo: iz otrok delajo odrasle člane skupnosti obeh spolov in včasih
tudi homoseksualce. O tem je napisanih veliko študij, ki jih ne bom na-
števal, a jih ni težko najti. Antropologi so tudi primerjali to tradicional-
no izobraževanje s t. i. klasičnim zahodnjaškim poučevanjem, ki ga je v
obravnavane kulture prinesla kolonialna šola in se je tam obdržala kot
posebno območje socialne promocije. Medtem ko je tradicionalno izo-
braževanje na voljo vsem, povsod in od vseh, se »klasično« zahodnja-
ško poučevanje dogaja na vnaprej določenem kraju v določenem času,
izvaja pa ga specializirano osebje. V družbo vnaša razcep, ki ga povzro-
ča elitizem kot konsekvenca družbene promocije po zahodno. Tradicio-
nalno izobraževanje je tudi tesno zvezano z okoljem in neposredno vpe-
