Page 119 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 119
informalno pridobivanje znanja 119
dnih in kljub temu ne povsem zanesljivih raziskovanj ali predmet bolj ali
manj inteligentnih spekulacij.
Dasen (2002) navaja kot zgled, zvezan z njegovimi in v pričujočem
besedilu tudi mojimi preokupacijami, dejstvo, da morajo vse družbe pre-
našati vednosti z ene generacije na drugo, zaradi česar je mogoče primer-
jati načine, na katere urejajo to transmisijo. V ZDA imenujejo ta primer-
jalni postopek, ki zajema v načelu vse človeške sedanje in pretekle kultu-
re, holocultural ali hologeistic.
Ta postopek oz. ti postopki omogočajo statistično preverjanje hipo-
tez npr. o razmerju med družbeno zgradbo in socializacijskimi praksa-
mi, s čimer bi se naj dokopali do občih zakonov človeškega obnašanja
(socializacijske prakse niso ravno najboljši primer, odkar vemo, da lah-
ko družbe s praktično identično družbeno stratigrafijo izvajajo precej
različne socialiazacijske prakse zaradi podedovanih kulturnih modelov
ali zaradi trenutnega in začasnega političnega režima, tako da zgolj sta-
tistična slika ni dovolj – pot do neovrgljivih zakonov človeškega obna-
šanja in družbenega življenja prek statistike in v okrilju pozitivističnega
razumevanja znanosti o človeških zadevah je še hudo dolga) (cf. Barry,
Child in Bacon, 1959). Če rečemo »pozitivistično«, pomeni, da je razi-
skovanje utemeljeno na podmenah, ki jih ni mogoče imeti za edine pra-
vilne in ne za edine možne. Kritika teh »skozikulturnih« kategorij je
precej jasno pokazala meje zamisli, predvsem pa je v nasprotju z ugotovi-
tvijo relativističnih antropologov, ki ni bila ovržena: da je sleherna kul-
tura – problem ostaja predvsem ta, da imamo opraviti s preveliko fluk-
tuacijo kriterijev, ki naj bi pertinentno opisali kulturo kot antropološki
predmet – sistem, ki ga je treba preučevati kot avtonomno entiteto, ne
pa kot bolj ali manj arbitraren snop cross-cultural značilnosti v provizo-
ričnih kombinacijah. Stalnost in reprudiktibilnost kulturnih sistemov
sta namreč sami na sebi področje – objekt antropoloških raziskav, ki ga
ni mogoče opustiti z zamahom pozitivistične čarodejne formule. Kljub
temu pa je hologeistični postopek koristen pomožni postopek v antro-
poloških raziskavah, ki lahko, kakor sem že zapisal, olajša in skrajša po-
stopke pri formiranju raziskovalnih korpusov (s podatki npr. o nasilju,
adolescenci [Dasen, 1996; 1999; 2000]), vendar s to rezervo, da so podat-
ke pridobili etnologi, ki zaradi različnih vzrokov niso bili vselej zmožni
natančno opazovati za družbene skupine delikatnih dogajanj, niti tistih
med enkulturacijo in socializacijo ne. Zadevo so institucije poskusile re-
šiti tako, da so na različne konce sveta poslale raziskovalce (antropolo-
ge, včasih tudi psihologe), ki naj bi tam opazovali isti pojav z identičnimi
metodami, kar naj bi prikazalo razlike. In jih tudi je, a še zmeraj ni mo-
dnih in kljub temu ne povsem zanesljivih raziskovanj ali predmet bolj ali
manj inteligentnih spekulacij.
Dasen (2002) navaja kot zgled, zvezan z njegovimi in v pričujočem
besedilu tudi mojimi preokupacijami, dejstvo, da morajo vse družbe pre-
našati vednosti z ene generacije na drugo, zaradi česar je mogoče primer-
jati načine, na katere urejajo to transmisijo. V ZDA imenujejo ta primer-
jalni postopek, ki zajema v načelu vse človeške sedanje in pretekle kultu-
re, holocultural ali hologeistic.
Ta postopek oz. ti postopki omogočajo statistično preverjanje hipo-
tez npr. o razmerju med družbeno zgradbo in socializacijskimi praksa-
mi, s čimer bi se naj dokopali do občih zakonov človeškega obnašanja
(socializacijske prakse niso ravno najboljši primer, odkar vemo, da lah-
ko družbe s praktično identično družbeno stratigrafijo izvajajo precej
različne socialiazacijske prakse zaradi podedovanih kulturnih modelov
ali zaradi trenutnega in začasnega političnega režima, tako da zgolj sta-
tistična slika ni dovolj – pot do neovrgljivih zakonov človeškega obna-
šanja in družbenega življenja prek statistike in v okrilju pozitivističnega
razumevanja znanosti o človeških zadevah je še hudo dolga) (cf. Barry,
Child in Bacon, 1959). Če rečemo »pozitivistično«, pomeni, da je razi-
skovanje utemeljeno na podmenah, ki jih ni mogoče imeti za edine pra-
vilne in ne za edine možne. Kritika teh »skozikulturnih« kategorij je
precej jasno pokazala meje zamisli, predvsem pa je v nasprotju z ugotovi-
tvijo relativističnih antropologov, ki ni bila ovržena: da je sleherna kul-
tura – problem ostaja predvsem ta, da imamo opraviti s preveliko fluk-
tuacijo kriterijev, ki naj bi pertinentno opisali kulturo kot antropološki
predmet – sistem, ki ga je treba preučevati kot avtonomno entiteto, ne
pa kot bolj ali manj arbitraren snop cross-cultural značilnosti v provizo-
ričnih kombinacijah. Stalnost in reprudiktibilnost kulturnih sistemov
sta namreč sami na sebi področje – objekt antropoloških raziskav, ki ga
ni mogoče opustiti z zamahom pozitivistične čarodejne formule. Kljub
temu pa je hologeistični postopek koristen pomožni postopek v antro-
poloških raziskavah, ki lahko, kakor sem že zapisal, olajša in skrajša po-
stopke pri formiranju raziskovalnih korpusov (s podatki npr. o nasilju,
adolescenci [Dasen, 1996; 1999; 2000]), vendar s to rezervo, da so podat-
ke pridobili etnologi, ki zaradi različnih vzrokov niso bili vselej zmožni
natančno opazovati za družbene skupine delikatnih dogajanj, niti tistih
med enkulturacijo in socializacijo ne. Zadevo so institucije poskusile re-
šiti tako, da so na različne konce sveta poslale raziskovalce (antropolo-
ge, včasih tudi psihologe), ki naj bi tam opazovali isti pojav z identičnimi
metodami, kar naj bi prikazalo razlike. In jih tudi je, a še zmeraj ni mo-
