Page 120 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 120
Neformalno učenje? Kaj je to?
goče potrditi, da so pertinentne. Ali kakor pravi Dasen (2002): podvigu,
ki ga pomenijo obsežne objave »študije o starših in otrocih v šestih kul-
turah« (Withing in Withing, 1975; Withing in Edwards, 1988), je mo-
goče očitati v prvi vrsti to, da so se raziskovalci, ker so nabrali preveč in-
formacij, čutili prisiljene izpeljati tako zgostitev podatkov, da so prika-
zovali banalnosti ali pretirana posploševanja. Na podoben način je ista
skupina raziskovalcev izvedla primerjalno študijo adolescence, antropo-
logi so na podlagi terenskih raziskav napisali kup dobrih monografij oz.
case studies, primerjalna študija pa je ostala v senci teh objav in je bila
tudi dejansko manj pomembna. Nekako stranski produkt, ki pa je vse
prej kakor nepomemben, teh študij je premik t. i. vsakdanjega spoznava-
nja (everyday cognition) v območje raziskovanja več disciplin, ki je poka-
zal, da je to območje legitimno del interesa znanosti o izobraževanju v ši-
rokem pomenu, ki presega šolsko dojemanje izobraževanja in je blizu in-
formalnemu izobraževanju, samo izobraževanje pa obsega skupek poja-
vov, zvezanih s kulturno transmisijo ne glede na to, kje se dogaja. Neka-
teri od pojavov presegajo transmisijo in kulturno družbeno reprodukci-
jo in segajo v območje produkcije spoznanj, kamor formalno izobraževa-
nje tradicionalne in moderne vrste nikoli ne poseže.
Status realnosti ali sklep
Prav tako je enačenje izobraževanja in šolanja močno restriktivno in
zmotno stališče. Ljudje navsezadnje večino življenja preživimo zunaj šol-
skega sistema in se ukvarjamo s stvarmi, ki imajo s tem sistemom komaj
kakšno zvezo. Zunaj šole – poleg nje in po njej – se tudi z njeno pomočjo
ali oporo naučimo večino stvari, ki se jih naučimo v življenju. Seveda pa
ne smemo pozabiti, da je informalno izobraževanje skupek dejavnosti, ki
je veliko bolj heterogen in tudi razsežnejši od izobraževanja v šolah, saj
navsezadnje sega od znanstvena spoznavanja do priučevanja praks vsak-
danjega življenja. V industrializiranih zahodnih družbah, kjer so prak-
tično vsi njihovi člani preživeli nekaj časa v obvezni šoli, precej pa jih je
nadaljevalo šolanje na neobveznih, a do nastanka neoliberalnih režimov
favoriziranih in subvencioniranih stopnjah, kar naj bi vodilo v zviševa-
nje meje obveznega šolanja vse populacije, je informalno izobraževanje
nekako zunaj družbene samopodobe, tako zelo, da je o njem težko zasta-
viti pertinentna vprašanja in ga rekonstituirati kot kljub vsemu prevla-
dujočo domeno transmisije kulturnih vzorcev in področje intelektual-
nih prodorov in inovacij, ki jih družbene institucije za nazaj rekuperira-
jo in si jih prilastijo, četudi igrajo pri njihovem dogajanju bolj vlogo ovire
kakor krajev, kjer se ti procesi intencionalno in podprto dogajajo. Kakor
goče potrditi, da so pertinentne. Ali kakor pravi Dasen (2002): podvigu,
ki ga pomenijo obsežne objave »študije o starših in otrocih v šestih kul-
turah« (Withing in Withing, 1975; Withing in Edwards, 1988), je mo-
goče očitati v prvi vrsti to, da so se raziskovalci, ker so nabrali preveč in-
formacij, čutili prisiljene izpeljati tako zgostitev podatkov, da so prika-
zovali banalnosti ali pretirana posploševanja. Na podoben način je ista
skupina raziskovalcev izvedla primerjalno študijo adolescence, antropo-
logi so na podlagi terenskih raziskav napisali kup dobrih monografij oz.
case studies, primerjalna študija pa je ostala v senci teh objav in je bila
tudi dejansko manj pomembna. Nekako stranski produkt, ki pa je vse
prej kakor nepomemben, teh študij je premik t. i. vsakdanjega spoznava-
nja (everyday cognition) v območje raziskovanja več disciplin, ki je poka-
zal, da je to območje legitimno del interesa znanosti o izobraževanju v ši-
rokem pomenu, ki presega šolsko dojemanje izobraževanja in je blizu in-
formalnemu izobraževanju, samo izobraževanje pa obsega skupek poja-
vov, zvezanih s kulturno transmisijo ne glede na to, kje se dogaja. Neka-
teri od pojavov presegajo transmisijo in kulturno družbeno reprodukci-
jo in segajo v območje produkcije spoznanj, kamor formalno izobraževa-
nje tradicionalne in moderne vrste nikoli ne poseže.
Status realnosti ali sklep
Prav tako je enačenje izobraževanja in šolanja močno restriktivno in
zmotno stališče. Ljudje navsezadnje večino življenja preživimo zunaj šol-
skega sistema in se ukvarjamo s stvarmi, ki imajo s tem sistemom komaj
kakšno zvezo. Zunaj šole – poleg nje in po njej – se tudi z njeno pomočjo
ali oporo naučimo večino stvari, ki se jih naučimo v življenju. Seveda pa
ne smemo pozabiti, da je informalno izobraževanje skupek dejavnosti, ki
je veliko bolj heterogen in tudi razsežnejši od izobraževanja v šolah, saj
navsezadnje sega od znanstvena spoznavanja do priučevanja praks vsak-
danjega življenja. V industrializiranih zahodnih družbah, kjer so prak-
tično vsi njihovi člani preživeli nekaj časa v obvezni šoli, precej pa jih je
nadaljevalo šolanje na neobveznih, a do nastanka neoliberalnih režimov
favoriziranih in subvencioniranih stopnjah, kar naj bi vodilo v zviševa-
nje meje obveznega šolanja vse populacije, je informalno izobraževanje
nekako zunaj družbene samopodobe, tako zelo, da je o njem težko zasta-
viti pertinentna vprašanja in ga rekonstituirati kot kljub vsemu prevla-
dujočo domeno transmisije kulturnih vzorcev in področje intelektual-
nih prodorov in inovacij, ki jih družbene institucije za nazaj rekuperira-
jo in si jih prilastijo, četudi igrajo pri njihovem dogajanju bolj vlogo ovire
kakor krajev, kjer se ti procesi intencionalno in podprto dogajajo. Kakor
