Page 114 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 114
Neformalno učenje? Kaj je to?
som populacije. To izobraževanje sicer ni formalno uokvirjeno v predvi-
deno in s pozitivnimi predpisi določeno torišče dejavnosti državnih ali
po državnih posnetih izobraževalnih institucij, je pa ne glede na to nad-
zirano in omejeno z državnimi predpisi in instancami na različnih rav-
neh. Sicer pa je to neformalno izobraževanje že veliko let zgolj na videz
prostovoljno, državne institucije si sposojajo njegovo obliko za t. i. do-
polnilno ali specifikacijsko izobraževanje, ki je danes – sicer ne po vsebi-
ni, pač pa po udeležbi – pomemben element pri ohranjanju in, manj, raz-
vijanju karier spodnjega dela srednjih kadrov. Ima pa tendenco k temu,
da bi zajelo cele kategorije populacije in jih podvrglo permanentni peda-
goški kontroli, ki ustreza državi in korporacijam.
Enkulturacija in z njo zvezana socializacija sta del konstrukcije indi-
vidualnega psihizma in s tem osebnosti kot snopa značilnosti, ki iz bio-
loškega človeka že ob rojstvu naredijo člana družbene skupine, ki ga kot
takega identificira prek različnih interpelacijskih mehanizmov. V sle-
herni družbi postane novorojenec najprej otrok, kar je že družbena in
zgodovinska kategorija, nato pa odrasel, in to je prav tisto, za kar poskr-
bita procesa enkulturacije in socializacije ali kulturne transmisije. Za ti-
sti del teh procesov, ki zadeva adolescente, obstaja v večini družb neka-
kšen časovni rezervat ali, kakor pravijo nekateri raziskovalci te materije,
razvojna niša (Super in Harkness, 1997), ki razvijajočega se posameznika
navzlic nedoraslosti in neodgovornosti s posebnimi razmerji in postop-
ki vključuje v sistem, v katerem se dogaja interakcija naslednjih sestavin:
a) fizičnih in družbenih kontekstov, v katerih posameznikov razvoj po-
teka, b) vzgojnih praks in c) družbenih reprezentacij, ki jih imajo odra-
sli o odraščanju (t. i. sorodstvene etnoteorije) oz. o tem, kaj sploh sta po-
sameznik in njegova vzgoja (Bril, Dasen, Sabatier, 1999; Dasen, 1988).
Pojem »razvojna niša«, ki zveni precej neoliberalno in komercial-
no, v kontekstu tega raziskovanja seveda nima takega pomena, saj kot so-
ciokulturni rezervat pomeni, da se posameznika ni mogoče lotiti, ne da
bi se hkrati lotili celote kulturnega konteksta, katerega del je in brez ka-
terega ne more obstajati, kakor to situacijo opisujejo nekateri raziskoval-
ci: posameznik in kultura drug drugega gradita. Ta trditev je blizu temu,
kar ugotavljajo raziskave iz človeške oz. kulturne ekologije, ki so prav
tako kulturno in socialno antropološke (Bronnferbrenner, 1989; Gardi-
ner, Mutter, Kosmitzki, 1997). Pravzaprav lahko razvojno nišo opišemo
kot odprt sistem, ki ga obdaja makro socialna sfera (Dasen, 2002; Berry
1995; Berry, Poortinga, Segall, Dasen, 1992), tako da koncepcija te niše
pravzaprav sodi na eko-kulturno področje.
som populacije. To izobraževanje sicer ni formalno uokvirjeno v predvi-
deno in s pozitivnimi predpisi določeno torišče dejavnosti državnih ali
po državnih posnetih izobraževalnih institucij, je pa ne glede na to nad-
zirano in omejeno z državnimi predpisi in instancami na različnih rav-
neh. Sicer pa je to neformalno izobraževanje že veliko let zgolj na videz
prostovoljno, državne institucije si sposojajo njegovo obliko za t. i. do-
polnilno ali specifikacijsko izobraževanje, ki je danes – sicer ne po vsebi-
ni, pač pa po udeležbi – pomemben element pri ohranjanju in, manj, raz-
vijanju karier spodnjega dela srednjih kadrov. Ima pa tendenco k temu,
da bi zajelo cele kategorije populacije in jih podvrglo permanentni peda-
goški kontroli, ki ustreza državi in korporacijam.
Enkulturacija in z njo zvezana socializacija sta del konstrukcije indi-
vidualnega psihizma in s tem osebnosti kot snopa značilnosti, ki iz bio-
loškega človeka že ob rojstvu naredijo člana družbene skupine, ki ga kot
takega identificira prek različnih interpelacijskih mehanizmov. V sle-
herni družbi postane novorojenec najprej otrok, kar je že družbena in
zgodovinska kategorija, nato pa odrasel, in to je prav tisto, za kar poskr-
bita procesa enkulturacije in socializacije ali kulturne transmisije. Za ti-
sti del teh procesov, ki zadeva adolescente, obstaja v večini družb neka-
kšen časovni rezervat ali, kakor pravijo nekateri raziskovalci te materije,
razvojna niša (Super in Harkness, 1997), ki razvijajočega se posameznika
navzlic nedoraslosti in neodgovornosti s posebnimi razmerji in postop-
ki vključuje v sistem, v katerem se dogaja interakcija naslednjih sestavin:
a) fizičnih in družbenih kontekstov, v katerih posameznikov razvoj po-
teka, b) vzgojnih praks in c) družbenih reprezentacij, ki jih imajo odra-
sli o odraščanju (t. i. sorodstvene etnoteorije) oz. o tem, kaj sploh sta po-
sameznik in njegova vzgoja (Bril, Dasen, Sabatier, 1999; Dasen, 1988).
Pojem »razvojna niša«, ki zveni precej neoliberalno in komercial-
no, v kontekstu tega raziskovanja seveda nima takega pomena, saj kot so-
ciokulturni rezervat pomeni, da se posameznika ni mogoče lotiti, ne da
bi se hkrati lotili celote kulturnega konteksta, katerega del je in brez ka-
terega ne more obstajati, kakor to situacijo opisujejo nekateri raziskoval-
ci: posameznik in kultura drug drugega gradita. Ta trditev je blizu temu,
kar ugotavljajo raziskave iz človeške oz. kulturne ekologije, ki so prav
tako kulturno in socialno antropološke (Bronnferbrenner, 1989; Gardi-
ner, Mutter, Kosmitzki, 1997). Pravzaprav lahko razvojno nišo opišemo
kot odprt sistem, ki ga obdaja makro socialna sfera (Dasen, 2002; Berry
1995; Berry, Poortinga, Segall, Dasen, 1992), tako da koncepcija te niše
pravzaprav sodi na eko-kulturno področje.
