Page 113 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 113
informalno pridobivanje znanja 113
nastalo s kumuliranjem šolskega znanja in s samodejnim preraščanjem
šolskega izobraževanja v znanstveno delo, torej z usmerjeno, selektivno
in kontrolirano enkulturacijo; nobeno znanstveno odkritje na nobenem
znanstvenem področju ni bilo naročeno in vnaprej vključeno v ekonom-
ske in politične eksploatacije. Prav po tej avtonomiji navsezadnje pre-
poznamo znanstveno odkritje in ga ločimo od drugih vrst pridobivanja
znanj in manipuliranja z njimi.
Pri informalnem pridobivanju znanj potemtakem ne gre le za tisto
danes v uradniških klasifikacijah mednarodnih organizacij in držav pri-
ljubljeno obliko, ki informalno izobraževanje omejuje na življenjske iz-
kušnje in življenjske modrosti, ki nas doletijo ali do katerih se dokoplje-
mo spontano in brez refleksije: te klasifikacije je mogoče imeti za del nič-
kolikokrat ponovljenega projekta za kontrolo in zavzetje glavnine for-
mativnih procesov v družbi. Prvo dejanje tega pohoda je praviloma de-
gradacija in omalovaževanje nenadzorovanih in zato »nekoristnih« de-
javnosti in dogajanj, ki ga praviloma izvedejo dobrohotni in priljudni
ljudje, ki pa niso zmožni analize in refleksije. Tisti, ki menijo, da se in-
formalno pridobivanje znanj dogaja spontano in nevede, ko se v »kafi-
ču« (kadar ni tuleče glasbe, ki onemogoča elementarno sporazumeva-
nje) med debato s kolegi navadimo zagovarjati svoje mnenje o neki zade-
vi, sprejemati nove podatke od drugih oseb ter jih vključiti v debato in
v svoj diskurz in se navadimo vedenja med debato, sodelujejo pri snova-
nju in izvajanju pohoda nekompetentnih v družbene prostore, ki tega ne
prenesejo brez poškodb slehernega posameznega člana družbe. Evocira-
ni prizor iz »kafiča« je nemara resničen, ne more pa pretendirati na to,
da bi bil vse informalno izobraževanje ali vsaj temeljni model tega izo-
braževanja, in niti na to, da bi bil njegov najpomembnejši del. Nadalje-
vanje degradacije in omejevanje pa je zatiranje. Žal pa se s to zelo perečo
problematiko v pričujočem besedilu ne moremo prav podrobno ukvar-
jati.
Formalno in informalno izobraževanje sta pogosto predstavljena
kot pola socialne dejavnosti na področju mentalnega formiranja popu-
lacije v državi ali na območju neke religije. Med njima naj bi obstajale
modalnosti, ki v različnih dozah združujejo elemente enega in drugega
pola. To hipotetično vmesno področje naj bi bilo neformalno izobraže-
vanje. Njegove največkrat naštete značilnosti so tele: oblika tečaja, neob-
vezna udeležba, omejen čas, prostovoljnost in večinoma plačljivost, od-
sotnost ocen in naslovov, ki bi potrjevali pridobljeno znanje in imeli jav-
no veljavo. Pravzaprav gre za komplementarno formalno izobraževanje,
ki ga država prepušča zasebnikom v zameno za kontrolo nad prostim ča-
nastalo s kumuliranjem šolskega znanja in s samodejnim preraščanjem
šolskega izobraževanja v znanstveno delo, torej z usmerjeno, selektivno
in kontrolirano enkulturacijo; nobeno znanstveno odkritje na nobenem
znanstvenem področju ni bilo naročeno in vnaprej vključeno v ekonom-
ske in politične eksploatacije. Prav po tej avtonomiji navsezadnje pre-
poznamo znanstveno odkritje in ga ločimo od drugih vrst pridobivanja
znanj in manipuliranja z njimi.
Pri informalnem pridobivanju znanj potemtakem ne gre le za tisto
danes v uradniških klasifikacijah mednarodnih organizacij in držav pri-
ljubljeno obliko, ki informalno izobraževanje omejuje na življenjske iz-
kušnje in življenjske modrosti, ki nas doletijo ali do katerih se dokoplje-
mo spontano in brez refleksije: te klasifikacije je mogoče imeti za del nič-
kolikokrat ponovljenega projekta za kontrolo in zavzetje glavnine for-
mativnih procesov v družbi. Prvo dejanje tega pohoda je praviloma de-
gradacija in omalovaževanje nenadzorovanih in zato »nekoristnih« de-
javnosti in dogajanj, ki ga praviloma izvedejo dobrohotni in priljudni
ljudje, ki pa niso zmožni analize in refleksije. Tisti, ki menijo, da se in-
formalno pridobivanje znanj dogaja spontano in nevede, ko se v »kafi-
ču« (kadar ni tuleče glasbe, ki onemogoča elementarno sporazumeva-
nje) med debato s kolegi navadimo zagovarjati svoje mnenje o neki zade-
vi, sprejemati nove podatke od drugih oseb ter jih vključiti v debato in
v svoj diskurz in se navadimo vedenja med debato, sodelujejo pri snova-
nju in izvajanju pohoda nekompetentnih v družbene prostore, ki tega ne
prenesejo brez poškodb slehernega posameznega člana družbe. Evocira-
ni prizor iz »kafiča« je nemara resničen, ne more pa pretendirati na to,
da bi bil vse informalno izobraževanje ali vsaj temeljni model tega izo-
braževanja, in niti na to, da bi bil njegov najpomembnejši del. Nadalje-
vanje degradacije in omejevanje pa je zatiranje. Žal pa se s to zelo perečo
problematiko v pričujočem besedilu ne moremo prav podrobno ukvar-
jati.
Formalno in informalno izobraževanje sta pogosto predstavljena
kot pola socialne dejavnosti na področju mentalnega formiranja popu-
lacije v državi ali na območju neke religije. Med njima naj bi obstajale
modalnosti, ki v različnih dozah združujejo elemente enega in drugega
pola. To hipotetično vmesno področje naj bi bilo neformalno izobraže-
vanje. Njegove največkrat naštete značilnosti so tele: oblika tečaja, neob-
vezna udeležba, omejen čas, prostovoljnost in večinoma plačljivost, od-
sotnost ocen in naslovov, ki bi potrjevali pridobljeno znanje in imeli jav-
no veljavo. Pravzaprav gre za komplementarno formalno izobraževanje,
ki ga država prepušča zasebnikom v zameno za kontrolo nad prostim ča-
