Page 115 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 115
informalno pridobivanje znanja 115
Proliferacija partikularnih teorij z univerzalnimi pretenzijami, ob kate-
re zadenemo, ko obravnavamo informalno izobraževanje kot bistveno
družbeno prakso, nas ne sme zbegati: te discipline se sučejo okrog pro-
blematike, ki je bila v antropologiji dokaj konstistentno zajeta in koncep-
tualizirana, v socialni psihologiji pa ne. Proliferacija aspektov, na katere
se vežejo posebne več ali manj časa »moderne« teorije, je predvsem zna-
menje epistemične negotovosti, ki pa ob upoštevanju te inhibicije izgu-
bi precej naboja, še zlasti, če se nam posreči identificirati občo problema-
tiko, katere aspekte obravnavajo, kakor da gre za znanstvene objekte, in
te aspekte postaviti or. vrniti v kontekst te problematike. V tem primeru
lahko prispevajo k znanstveni konceptualizaciji področja kulturno-soci-
alnih fenomenov, med katere sodijo človekov razvoj in njegove reprezen-
tacije v posamičnih družbenih okoljih. Pri razvojnih nišah gre za to, da
na velikem, pa vendarle omejenem območju kulturnih procesov in praks
opazujemo učinkovanje interakcije procesov (akulturacije št. 2, enkul-
turacije, kulturne transmisije), ki jih je odkrila antropologija in ki same
zadoščajo za razlago tudi individualnih (»psiholoških«) dogajanj. Psi-
hologija v tem diskurzivnem kontekstu v resnici nima vloge discipline
zase, ampak vlogo mašila, ki je postavljeno na mesta, kjer še ni bilo ela-
boriranih konceptov, zlasti koncepta družbenih reprezentacij in koncep-
ta družbenega imaginarija, oz. se še ni vedelo zanje. Zato je kultura v teh
koncepcija še zmerom nekaj osebam vnanjega, kar ni del njihove konsti-
tucije in je zato lahko ali instrument adaptacije (na ekološki in sociopoli-
tični kontekst največkrat) ali okolje ali skupek dejavnikov, ki vplivajo na
posameznike, ti pa nimajo rigorozne opredelitve in sodijo med fenome-
ne imaginarne realnosti (Loner in Adamopoulos, 1997).
Časovna razsežnost obravnavanih predmetov, če je ne razumemo
kot vektor ali kot teleološki niz, ampak kot pluralnost časov, ki jo vzpo-
stavljajo dominantni procesi v posameznih segmentih družbenega ži-
vljenja (eden od teh časov je tudi čas odraščanja in osebnega razvoja),
vrača obravnavanim fenomenom relacijsko naravo, ki nastane s primer-
janjem med posamičnimi primeri, med kulturnimi frakcijami, med kul-
turami, in hkrati omogoča primerjanje kot postopek spoznavanja. Filo-
logizacija raziskovalnih pristopov je potemtakem pomemben segment
družbenega raziskovanja, saj omogoča pertinentna izhodišča za natanč-
nejše in kompleksnejše spoznavanje. Tako je tudi s koncepcijami, zveza-
nimi z informalnim pridobivanjem znanja: izgubijo rigidnost in posta-
nejo spremenljive glede na kulturne in mentalitetne konstitucije družbe-
nih skupin. Časovna konstitucija družbenega (in posameznikovega) živ
Proliferacija partikularnih teorij z univerzalnimi pretenzijami, ob kate-
re zadenemo, ko obravnavamo informalno izobraževanje kot bistveno
družbeno prakso, nas ne sme zbegati: te discipline se sučejo okrog pro-
blematike, ki je bila v antropologiji dokaj konstistentno zajeta in koncep-
tualizirana, v socialni psihologiji pa ne. Proliferacija aspektov, na katere
se vežejo posebne več ali manj časa »moderne« teorije, je predvsem zna-
menje epistemične negotovosti, ki pa ob upoštevanju te inhibicije izgu-
bi precej naboja, še zlasti, če se nam posreči identificirati občo problema-
tiko, katere aspekte obravnavajo, kakor da gre za znanstvene objekte, in
te aspekte postaviti or. vrniti v kontekst te problematike. V tem primeru
lahko prispevajo k znanstveni konceptualizaciji področja kulturno-soci-
alnih fenomenov, med katere sodijo človekov razvoj in njegove reprezen-
tacije v posamičnih družbenih okoljih. Pri razvojnih nišah gre za to, da
na velikem, pa vendarle omejenem območju kulturnih procesov in praks
opazujemo učinkovanje interakcije procesov (akulturacije št. 2, enkul-
turacije, kulturne transmisije), ki jih je odkrila antropologija in ki same
zadoščajo za razlago tudi individualnih (»psiholoških«) dogajanj. Psi-
hologija v tem diskurzivnem kontekstu v resnici nima vloge discipline
zase, ampak vlogo mašila, ki je postavljeno na mesta, kjer še ni bilo ela-
boriranih konceptov, zlasti koncepta družbenih reprezentacij in koncep-
ta družbenega imaginarija, oz. se še ni vedelo zanje. Zato je kultura v teh
koncepcija še zmerom nekaj osebam vnanjega, kar ni del njihove konsti-
tucije in je zato lahko ali instrument adaptacije (na ekološki in sociopoli-
tični kontekst največkrat) ali okolje ali skupek dejavnikov, ki vplivajo na
posameznike, ti pa nimajo rigorozne opredelitve in sodijo med fenome-
ne imaginarne realnosti (Loner in Adamopoulos, 1997).
Časovna razsežnost obravnavanih predmetov, če je ne razumemo
kot vektor ali kot teleološki niz, ampak kot pluralnost časov, ki jo vzpo-
stavljajo dominantni procesi v posameznih segmentih družbenega ži-
vljenja (eden od teh časov je tudi čas odraščanja in osebnega razvoja),
vrača obravnavanim fenomenom relacijsko naravo, ki nastane s primer-
janjem med posamičnimi primeri, med kulturnimi frakcijami, med kul-
turami, in hkrati omogoča primerjanje kot postopek spoznavanja. Filo-
logizacija raziskovalnih pristopov je potemtakem pomemben segment
družbenega raziskovanja, saj omogoča pertinentna izhodišča za natanč-
nejše in kompleksnejše spoznavanje. Tako je tudi s koncepcijami, zveza-
nimi z informalnim pridobivanjem znanja: izgubijo rigidnost in posta-
nejo spremenljive glede na kulturne in mentalitetne konstitucije družbe-
nih skupin. Časovna konstitucija družbenega (in posameznikovega) živ
