Page 112 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 112
Neformalno učenje? Kaj je to?
stopke, ki so namenjeni heterogenim družbenim praksam. Tako se izraz
»formalno izobraževanje« nanaša na tisto, čemur v vsakdanjem govoru
navadno in spontano pravimo kar izobraževanje: to je proces formiranja
praviloma odraščajočih (po merilih »našega« okolja seveda) članov ši-
roke družbene skupine, ki jo zastopata država in (včasih) religiozna or-
ganizacija. Okvir, v katerem se ta proces dogaja, je potemtakem uradno
ustanovljen in priznan, kar seveda v veliki meri ali – v skrajnih prime-
rih totalitarnih režimov in religioznega fundamentalizma (še zlasti za-
radi te možnosti so zaskrbljujoča prizadevanja neoliberalnih ali neokon-
servativnih oblasti, da bi vdrle v področje informalnega izobraževanja)
– povsem odloča o vsebini, ciljih, naravi in socialnem mestu formalne-
ga izobraževanja. S tem delom izobraževanja se potemtakem ukvarja ti-
sti državni dispozitiv, ki mu pravimo šolski ali izobraževalni sistem, v
skladu z zakoni, s katerimi je bil ustanovljen in je z njimi tudi reguliran.
V ta izobraževalni dispozitiv sodijo med seboj (»vertikalno« in »hori-
zontalno«) povezane institucije, od vrtcev do institucij za visoko izobra-
ževanje, ki so tudi nadzorna mreža nad segmentom intelektualnega in
kulturnega življenja in naprava za uveljavljanje ali privilegiranje določe-
nega dela družbene kulturne ali simbolne dejavnosti. Te institucije niso
represivne le tedaj, kadar ustvarjajo zavarovana področja za prosto in-
formalno pridobivanje znanj na področjih, ki jih »pokrivajo«, represiv-
ne in disfunkcionalne so tudi tedaj, kadar si prizadevajo nadzorovati in
usmerjati informalno pridobivanje znanj in prek njega kulturno življe-
nje v celoti. Kakor sem že omenil, pa uradni šolski ali izobraževalni dis-
pozitiv države nikakor ne zajema vsega izobraževanja, pravzaprav dobro
deluje le tedaj, kadar se lahko naveže na druge formativne procese, ki po-
tekajo v družbi. Denimo, znanstveno izobraževanje ni produktivno, ka-
dar izobražujoče se zasipava z znanjem v definitivni obliki kanonizira-
nih spoznanj, ampak tedaj, kadar odpira problematike, ki so nato posto-
ri za informalno izobraževanje, ki ga je mogoče izenačiti z znanstvenim
delom v strogem pomenu besede – s produkcijo spoznanj. Znanstvenega
dela v strogem pomenu besede ni mogoče naročiti, dirigirati, mu določa-
ti vnaprejšnje aplikativne cilje, predpisati zanj repertoarje tem in sezna-
me vprašanj, na katera mora odgovoriti, da bi bilo »družbeno koristno«
za to ali ono družbeno skupino s presežno močjo v naših družbah; za
znanstvenike in za nas ni »družbeno koristno« tisto, s čimer se lahko
okoristijo take skupine, ampak tisto, kar daje celoti družbenega korpusa
orodja, ki mu omogočajo avtonomno življenje mimo imponiranih ovir
in zapor. Skratka: nobeno znanstveno odkritje (ne govorim o tehničnih
izumih, aplikacijskih modelih ipd., ki se uvrščajo v nek drug register) ni
stopke, ki so namenjeni heterogenim družbenim praksam. Tako se izraz
»formalno izobraževanje« nanaša na tisto, čemur v vsakdanjem govoru
navadno in spontano pravimo kar izobraževanje: to je proces formiranja
praviloma odraščajočih (po merilih »našega« okolja seveda) članov ši-
roke družbene skupine, ki jo zastopata država in (včasih) religiozna or-
ganizacija. Okvir, v katerem se ta proces dogaja, je potemtakem uradno
ustanovljen in priznan, kar seveda v veliki meri ali – v skrajnih prime-
rih totalitarnih režimov in religioznega fundamentalizma (še zlasti za-
radi te možnosti so zaskrbljujoča prizadevanja neoliberalnih ali neokon-
servativnih oblasti, da bi vdrle v področje informalnega izobraževanja)
– povsem odloča o vsebini, ciljih, naravi in socialnem mestu formalne-
ga izobraževanja. S tem delom izobraževanja se potemtakem ukvarja ti-
sti državni dispozitiv, ki mu pravimo šolski ali izobraževalni sistem, v
skladu z zakoni, s katerimi je bil ustanovljen in je z njimi tudi reguliran.
V ta izobraževalni dispozitiv sodijo med seboj (»vertikalno« in »hori-
zontalno«) povezane institucije, od vrtcev do institucij za visoko izobra-
ževanje, ki so tudi nadzorna mreža nad segmentom intelektualnega in
kulturnega življenja in naprava za uveljavljanje ali privilegiranje določe-
nega dela družbene kulturne ali simbolne dejavnosti. Te institucije niso
represivne le tedaj, kadar ustvarjajo zavarovana področja za prosto in-
formalno pridobivanje znanj na področjih, ki jih »pokrivajo«, represiv-
ne in disfunkcionalne so tudi tedaj, kadar si prizadevajo nadzorovati in
usmerjati informalno pridobivanje znanj in prek njega kulturno življe-
nje v celoti. Kakor sem že omenil, pa uradni šolski ali izobraževalni dis-
pozitiv države nikakor ne zajema vsega izobraževanja, pravzaprav dobro
deluje le tedaj, kadar se lahko naveže na druge formativne procese, ki po-
tekajo v družbi. Denimo, znanstveno izobraževanje ni produktivno, ka-
dar izobražujoče se zasipava z znanjem v definitivni obliki kanonizira-
nih spoznanj, ampak tedaj, kadar odpira problematike, ki so nato posto-
ri za informalno izobraževanje, ki ga je mogoče izenačiti z znanstvenim
delom v strogem pomenu besede – s produkcijo spoznanj. Znanstvenega
dela v strogem pomenu besede ni mogoče naročiti, dirigirati, mu določa-
ti vnaprejšnje aplikativne cilje, predpisati zanj repertoarje tem in sezna-
me vprašanj, na katera mora odgovoriti, da bi bilo »družbeno koristno«
za to ali ono družbeno skupino s presežno močjo v naših družbah; za
znanstvenike in za nas ni »družbeno koristno« tisto, s čimer se lahko
okoristijo take skupine, ampak tisto, kar daje celoti družbenega korpusa
orodja, ki mu omogočajo avtonomno življenje mimo imponiranih ovir
in zapor. Skratka: nobeno znanstveno odkritje (ne govorim o tehničnih
izumih, aplikacijskih modelih ipd., ki se uvrščajo v nek drug register) ni
