Page 110 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 110
Neformalno učenje? Kaj je to?
Še en antropološki koncept je treba v zvezi z informalnim pridobiva-
njem znanja upoštevati: enkulturacijo. Enkulturacijo je kajpada treba
skrbno ločevati od inkulturacije, ki je pojem iz krščanske, predvsem ka-
toliške doktrine in prakse misionarstva. V tem religioznem kontekstu
pomeni (v drugih, nereligioznih pač ne pomeni nič) načine prilagajanja
krščanskega Oznanila iz Evangelijev (ki sami niso nič drugega kakor eu-
angelion oz. »dobra novica«), ki naj bi ga misijonarji razširjali v nekrš
čanskih okoljih. Termin je postal znan v 18. stoletju s sporom o obred-
ju, ko so se katoliške oblasti posvetile liturgiji, ki so jo jezuiti uporablja-
li na Kitajskem. Inkulturacijo pravzaprav omenjam zgolj zato, da pojma,
ki sodi v teologijo, ne bi niti pomotoma zamenjali z antropološkim ter-
minom enkulturacija, s katerim je Margaret Mead označevala družbe-
ne procese formiranja posameznikov – članov neke družbene skupine,
se pravi formativne postopke, s katerimi družbene skupine prenašajo na
svojo progenituro od rojstva naprej kulturne obrazce, moralne norme in
vrednote (Mead, 1973), v njih pa absolutno prevladuje informalno pri-
dobivanje znanj. Enkulturacija kajpada ni odkritje Margaret Mead: M.
J. Herskovits je o njej pisal že v 40. letih 20. stoletja. Opredelil jo je kot
proces, s katerim posameznik vse življenje asimilira tradicije svoje sku-
pine in se vede tako, kakor velevajo te tradicije (Herskovits, 1967; tudi
Washburn, 2008). Enkulturacija se sicer deloma ujema z vzgojo članov
skupine pred prehodom v odraslost, vendar se s tem prehodom ne kon-
ča, ker sta institucionalizirana vzgoja in izobraževanje, kadar obstajata,
le majhen del tega procesa. Tako skupina človeka v obdobju pred odra-
slostjo opremi s temeljno obliko kulture, v kateri bo živel. Predvsem ga
nauči ravnati z verbalnimi simboli, ki sestavljajo njegov jezik, obvlada-
ti oblike vedenja, ki v kulturi skupine veljajo za primerne, ga pripravi do
tega, da se sprijazni z življenjskimi cilji, se prilagodi veljavnim instituci-
jam ipd. Pri vsem tem je posameznik po Herskovitsovem mnenju pov-
sem pasiven, nima besede in je bolj orodje kakor akter.
Področje družbenih procesov in posameznikovih dejavnosti, ki se-
stavljajo fenomen, ki ga imenujemo informalno pridobivanje znanj, je
potemtakem zajeto v skupino med seboj povezanih antropoloških kon-
cepcij, ki pojasnjujejo očitno najbolj masovno človeško dejavnost ter do-
gajanja in objekte znotraj nje, kar v grobem ustreza pojmu »človeški ra-
zvoj«. Prav zato je disciplina, katere zastavek je primerjalno raziskova-
nje tega razvoja, ki se običajno imenuje »cross-cultural psychology« in
»psychologie interculturelle« in ki je že zdavnaj ugotovila, da »človeški
razvoj« ni en sam (Dasen, 1999), čeprav je vsak vpet, a ne kot pasiven,
temveč kot sodoločajoč dejavnik, v biološko odraščanje posameznikov
Še en antropološki koncept je treba v zvezi z informalnim pridobiva-
njem znanja upoštevati: enkulturacijo. Enkulturacijo je kajpada treba
skrbno ločevati od inkulturacije, ki je pojem iz krščanske, predvsem ka-
toliške doktrine in prakse misionarstva. V tem religioznem kontekstu
pomeni (v drugih, nereligioznih pač ne pomeni nič) načine prilagajanja
krščanskega Oznanila iz Evangelijev (ki sami niso nič drugega kakor eu-
angelion oz. »dobra novica«), ki naj bi ga misijonarji razširjali v nekrš
čanskih okoljih. Termin je postal znan v 18. stoletju s sporom o obred-
ju, ko so se katoliške oblasti posvetile liturgiji, ki so jo jezuiti uporablja-
li na Kitajskem. Inkulturacijo pravzaprav omenjam zgolj zato, da pojma,
ki sodi v teologijo, ne bi niti pomotoma zamenjali z antropološkim ter-
minom enkulturacija, s katerim je Margaret Mead označevala družbe-
ne procese formiranja posameznikov – članov neke družbene skupine,
se pravi formativne postopke, s katerimi družbene skupine prenašajo na
svojo progenituro od rojstva naprej kulturne obrazce, moralne norme in
vrednote (Mead, 1973), v njih pa absolutno prevladuje informalno pri-
dobivanje znanj. Enkulturacija kajpada ni odkritje Margaret Mead: M.
J. Herskovits je o njej pisal že v 40. letih 20. stoletja. Opredelil jo je kot
proces, s katerim posameznik vse življenje asimilira tradicije svoje sku-
pine in se vede tako, kakor velevajo te tradicije (Herskovits, 1967; tudi
Washburn, 2008). Enkulturacija se sicer deloma ujema z vzgojo članov
skupine pred prehodom v odraslost, vendar se s tem prehodom ne kon-
ča, ker sta institucionalizirana vzgoja in izobraževanje, kadar obstajata,
le majhen del tega procesa. Tako skupina človeka v obdobju pred odra-
slostjo opremi s temeljno obliko kulture, v kateri bo živel. Predvsem ga
nauči ravnati z verbalnimi simboli, ki sestavljajo njegov jezik, obvlada-
ti oblike vedenja, ki v kulturi skupine veljajo za primerne, ga pripravi do
tega, da se sprijazni z življenjskimi cilji, se prilagodi veljavnim instituci-
jam ipd. Pri vsem tem je posameznik po Herskovitsovem mnenju pov-
sem pasiven, nima besede in je bolj orodje kakor akter.
Področje družbenih procesov in posameznikovih dejavnosti, ki se-
stavljajo fenomen, ki ga imenujemo informalno pridobivanje znanj, je
potemtakem zajeto v skupino med seboj povezanih antropoloških kon-
cepcij, ki pojasnjujejo očitno najbolj masovno človeško dejavnost ter do-
gajanja in objekte znotraj nje, kar v grobem ustreza pojmu »človeški ra-
zvoj«. Prav zato je disciplina, katere zastavek je primerjalno raziskova-
nje tega razvoja, ki se običajno imenuje »cross-cultural psychology« in
»psychologie interculturelle« in ki je že zdavnaj ugotovila, da »človeški
razvoj« ni en sam (Dasen, 1999), čeprav je vsak vpet, a ne kot pasiven,
temveč kot sodoločajoč dejavnik, v biološko odraščanje posameznikov
