Page 109 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 109
informalno pridobivanje znanja 109
cid. Genocid fizično odpravi nosilce druge kulture, jezika, religije, ide-
ologije in ne vodi v problematiko akulturacije pri akulturirani skupini,
ker je po izvršeni operaciji ni več, ampak v problematiko konstitucije ge-
nocidnih skupin, ki pa obsega tudi problematiko informalnega pridobi-
vanja znanj. Denimo, genocidna skupina sama sebe ne vidi kot tolpo mo-
rilcev, ampak kot izbrance, ki so za neko večjo skupnost izvršili sicer pre-
povedana, a odrešilna in bogu ali narodu všečna dejanja. Od tega, ali re-
ferenčna skupina to podobo sprejme ali jo zavrne, je odvisna njena pri-
hodnja konstitucija. Akulturacijski procesi (gre za modifikacijo kulture
referenčne skupine ali za njeno obrambo), ki vodijo v eno ali drugo smer,
v veliki meri potekajo kot informalno izobraževanje prek govoric in ob-
čega mnenja.
Etnocid ni preprosto zgolj nedokončan genocid, ni namreč mogoče
reči ne, da je genocid »dokončna rešitev« za vse v njem udeležene, ne, da
med njim in etnocidom ni ireduktibilne razlike: če je etnocid že hudo-
delstvo, je drugačne vrste in kategorije kakor genocid. Etnocid je namreč
sistematično uničevanje kulture neke določene etnične ali podobne sku-
pine (najbrž bi bilo treba pojmovanje razširiti še na subkulture in manj-
šinske kulture, na primer na intelektualce, ki so pogosto objekt etnoci-
du podobnih, če že ne enakih prizadevanj v »civiliziranem« in manj ci-
viliziranem svetu, ne glede na etnične atribute). Termin je potemtakem
potreben preimenovanja in konceptne dopolnitve. Dokler pa tega ni, ga
bomo pač uporabljali z vsemi pridržki, a vedoč, da je mogoče opredeli-
tve in temeljne opise aplicirati na vso serijo podobnih fenomenov. Naj-
pomembnejša lastnost je ta, da se socialno dominantna (ki je le izjemo-
ma tudi največja) skupina odpove akulturaciji št. 2, denimo zato, ker za-
njo nima potrebnega potenciala oz. kulturnega kapitala (a to je le eden
izmed možnih razlogov), kot pogoj za svojo dominacijo pa razume po-
polno podreditev družbenega korpusa. Zato napade designirano skupi-
no s stigmatiziranjem in prek zunanjih emblemov ali značilnosti, ki jih
lahko povzamemo z izrazom »življenjski način«, vendar se ne zadovolji
zgolj s tem, odpraviti hoče vso mentalno in etično konstitucijo designira-
ne skupine. Etnocid je potemtakem namerno sprožena in programirana
dekulturacija, ki nima temeljnih lastnosti akulturacije št. 2; ta namreč
zahteva izsiljeno ali prostovoljno privolitev akulturirancev, hkrati pa je
proces, v katerem se vsaka na svoj način spreminjajo vse udeležene strani,
etnocid oz. napadi na druge družbene skupine, pa se dogajajo zato, da bi
dominantna skupina homogenizirala populacijo skupine, v kateri je do-
minantna, sama pa se ne bi morala spremeniti, zlasti pa, da ne bi morala
deliti družbene moči na območju, kjer gospoduje.
cid. Genocid fizično odpravi nosilce druge kulture, jezika, religije, ide-
ologije in ne vodi v problematiko akulturacije pri akulturirani skupini,
ker je po izvršeni operaciji ni več, ampak v problematiko konstitucije ge-
nocidnih skupin, ki pa obsega tudi problematiko informalnega pridobi-
vanja znanj. Denimo, genocidna skupina sama sebe ne vidi kot tolpo mo-
rilcev, ampak kot izbrance, ki so za neko večjo skupnost izvršili sicer pre-
povedana, a odrešilna in bogu ali narodu všečna dejanja. Od tega, ali re-
ferenčna skupina to podobo sprejme ali jo zavrne, je odvisna njena pri-
hodnja konstitucija. Akulturacijski procesi (gre za modifikacijo kulture
referenčne skupine ali za njeno obrambo), ki vodijo v eno ali drugo smer,
v veliki meri potekajo kot informalno izobraževanje prek govoric in ob-
čega mnenja.
Etnocid ni preprosto zgolj nedokončan genocid, ni namreč mogoče
reči ne, da je genocid »dokončna rešitev« za vse v njem udeležene, ne, da
med njim in etnocidom ni ireduktibilne razlike: če je etnocid že hudo-
delstvo, je drugačne vrste in kategorije kakor genocid. Etnocid je namreč
sistematično uničevanje kulture neke določene etnične ali podobne sku-
pine (najbrž bi bilo treba pojmovanje razširiti še na subkulture in manj-
šinske kulture, na primer na intelektualce, ki so pogosto objekt etnoci-
du podobnih, če že ne enakih prizadevanj v »civiliziranem« in manj ci-
viliziranem svetu, ne glede na etnične atribute). Termin je potemtakem
potreben preimenovanja in konceptne dopolnitve. Dokler pa tega ni, ga
bomo pač uporabljali z vsemi pridržki, a vedoč, da je mogoče opredeli-
tve in temeljne opise aplicirati na vso serijo podobnih fenomenov. Naj-
pomembnejša lastnost je ta, da se socialno dominantna (ki je le izjemo-
ma tudi največja) skupina odpove akulturaciji št. 2, denimo zato, ker za-
njo nima potrebnega potenciala oz. kulturnega kapitala (a to je le eden
izmed možnih razlogov), kot pogoj za svojo dominacijo pa razume po-
polno podreditev družbenega korpusa. Zato napade designirano skupi-
no s stigmatiziranjem in prek zunanjih emblemov ali značilnosti, ki jih
lahko povzamemo z izrazom »življenjski način«, vendar se ne zadovolji
zgolj s tem, odpraviti hoče vso mentalno in etično konstitucijo designira-
ne skupine. Etnocid je potemtakem namerno sprožena in programirana
dekulturacija, ki nima temeljnih lastnosti akulturacije št. 2; ta namreč
zahteva izsiljeno ali prostovoljno privolitev akulturirancev, hkrati pa je
proces, v katerem se vsaka na svoj način spreminjajo vse udeležene strani,
etnocid oz. napadi na druge družbene skupine, pa se dogajajo zato, da bi
dominantna skupina homogenizirala populacijo skupine, v kateri je do-
minantna, sama pa se ne bi morala spremeniti, zlasti pa, da ne bi morala
deliti družbene moči na območju, kjer gospoduje.
