Page 108 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 108
Neformalno učenje? Kaj je to?
Transmisija in koherenca
Kakorkoli že, procesi, ki ljudem omogočajo sožitje, se pravi konec
koncev eksistenco in intelektualno dejavnost, imajo veliko opraviti z ra-
zvojem osebnosti v družbenem/kulturnem okolju, torej z akulturaci-
jo št. 2 in s procesi civiliziranja, če lahko uporabimo Eliasov izraz, (Eli-
as, 1939; Duerr, 1998); veliko imajo opraviti s tem, kar imenujemo in-
formalno pridobivanje znanj. Zato je tem bolj pomembno, da kar se da
hitro in kar se da temeljito odpravimo vse dvoumnosti, kar jih more-
mo: enako kakor ne smemo zamenjevati aculturation in acculturation,
ne smemo niti mešati nobene akulturacije z asimilacijo, čeprav je v dolo-
čeni perspektivi mogoče asimilacijo imeti za skrajen primer akulturacije
št. 2. Asimilacija namreč pomeni, da je zaradi dejavnosti skupin, ki so v
razmerju akulturacije, povsem izginila kultura tiste skupine, ki je asimi-
lirala in interiorizirala kulturo in način življenja druge skupine, s katero
je v akulturacijskem stiku. Do popolne asimilacije ne pride nujno zgolj z
nasiljem močnejše skupine, vselej pa zaradi njene ekonomske, politične,
organizacijske ali kulturne premoči v daljšem obdobju: tako je bila akul-
turacija evropskih Judov uspešna (če se je sploh dogajala kaka akultura-
cija, se je akulturacija št. 1, se pravi odvzem ali degradacija obče kultu-
re religiozne skupine judov in pripenjanje vse skupine na v krščanskem
svetu diskreditirano religijo) oz. pravzaprav nepotrebna, saj so bili Jud-
je tako ali drugače komponenta evropskih kultur, odkar je sploh mogo-
če govoriti o evropskih kulturah3, z manipulacijo v 11. stoletju ustvarje-
ne kulturno-religiozne skupine – pa se tedanji latinski Cerkvi ni posre-
čilo asimilirati, se pravi, pokristjaniti zaradi različnih vzrokov, med dru-
gim tudi zato, ker je latinsko krščanstvo potrebovalo bližnjega in »pora-
ženega« nasprotnika za ustvarjanje koherentnosti krščanskega sveta in
za razkazovanje premoči (Delumeau, 1996; Delumeau, 1983; Poliakoff,
1988; Fabre-Vassas, 1994; Doubnov, 1994).
Pojma, ki je vsaj na videz blizu skrajnim oblikam akulturacije št. 2
po tipologiji, ki sem jo navedel, se pravi asimilaciji, sta genocid in etno-
di, če ne štejemo asimilacije, akulturacijo razvršča v tri tipe, in sicer: sinkretizacijo ali križanje (kom-
binacija med prvotno in novo kulturo), multikulturnost (sobivanje več kultur brez kombiniranja ali
križanja) in naposled proti-akulturacijo (zametovanje in zavračanje nove kulture oz. vrnitev k prvo-
tni kulturi), od česar sta multikulturnost in proti-akulturacija nekakšni hipotetični idealni stanji, ki
v realnosti ne obstajata »v čisti obliki«.
3 Pravzaprav ni ravno jasno, kaj je z evropsko kulturo, saj se je bržkone izoblikovala v fevdalnih časih,
potem ko so križarske vojne onemogočile enotnost Mediterana, njena bolj ali manj navidezna po-
limorfnost pa je postala pomembna šele v drugi polovici 19. stoletja, ko so si sveže nastale (ali izum
ljene oz. izmišljene, skratka »prerojene« ali »prebujene«) nacije uniformno pripisovale avtentič-
ne etno-nacionalne tradicije (cf. Rotar, 2007; Hobsbawm in Ranger, 1983; Anderson, 1991; Mosse,
1975; Thiesse, 1999).
Transmisija in koherenca
Kakorkoli že, procesi, ki ljudem omogočajo sožitje, se pravi konec
koncev eksistenco in intelektualno dejavnost, imajo veliko opraviti z ra-
zvojem osebnosti v družbenem/kulturnem okolju, torej z akulturaci-
jo št. 2 in s procesi civiliziranja, če lahko uporabimo Eliasov izraz, (Eli-
as, 1939; Duerr, 1998); veliko imajo opraviti s tem, kar imenujemo in-
formalno pridobivanje znanj. Zato je tem bolj pomembno, da kar se da
hitro in kar se da temeljito odpravimo vse dvoumnosti, kar jih more-
mo: enako kakor ne smemo zamenjevati aculturation in acculturation,
ne smemo niti mešati nobene akulturacije z asimilacijo, čeprav je v dolo-
čeni perspektivi mogoče asimilacijo imeti za skrajen primer akulturacije
št. 2. Asimilacija namreč pomeni, da je zaradi dejavnosti skupin, ki so v
razmerju akulturacije, povsem izginila kultura tiste skupine, ki je asimi-
lirala in interiorizirala kulturo in način življenja druge skupine, s katero
je v akulturacijskem stiku. Do popolne asimilacije ne pride nujno zgolj z
nasiljem močnejše skupine, vselej pa zaradi njene ekonomske, politične,
organizacijske ali kulturne premoči v daljšem obdobju: tako je bila akul-
turacija evropskih Judov uspešna (če se je sploh dogajala kaka akultura-
cija, se je akulturacija št. 1, se pravi odvzem ali degradacija obče kultu-
re religiozne skupine judov in pripenjanje vse skupine na v krščanskem
svetu diskreditirano religijo) oz. pravzaprav nepotrebna, saj so bili Jud-
je tako ali drugače komponenta evropskih kultur, odkar je sploh mogo-
če govoriti o evropskih kulturah3, z manipulacijo v 11. stoletju ustvarje-
ne kulturno-religiozne skupine – pa se tedanji latinski Cerkvi ni posre-
čilo asimilirati, se pravi, pokristjaniti zaradi različnih vzrokov, med dru-
gim tudi zato, ker je latinsko krščanstvo potrebovalo bližnjega in »pora-
ženega« nasprotnika za ustvarjanje koherentnosti krščanskega sveta in
za razkazovanje premoči (Delumeau, 1996; Delumeau, 1983; Poliakoff,
1988; Fabre-Vassas, 1994; Doubnov, 1994).
Pojma, ki je vsaj na videz blizu skrajnim oblikam akulturacije št. 2
po tipologiji, ki sem jo navedel, se pravi asimilaciji, sta genocid in etno-
di, če ne štejemo asimilacije, akulturacijo razvršča v tri tipe, in sicer: sinkretizacijo ali križanje (kom-
binacija med prvotno in novo kulturo), multikulturnost (sobivanje več kultur brez kombiniranja ali
križanja) in naposled proti-akulturacijo (zametovanje in zavračanje nove kulture oz. vrnitev k prvo-
tni kulturi), od česar sta multikulturnost in proti-akulturacija nekakšni hipotetični idealni stanji, ki
v realnosti ne obstajata »v čisti obliki«.
3 Pravzaprav ni ravno jasno, kaj je z evropsko kulturo, saj se je bržkone izoblikovala v fevdalnih časih,
potem ko so križarske vojne onemogočile enotnost Mediterana, njena bolj ali manj navidezna po-
limorfnost pa je postala pomembna šele v drugi polovici 19. stoletja, ko so si sveže nastale (ali izum
ljene oz. izmišljene, skratka »prerojene« ali »prebujene«) nacije uniformno pripisovale avtentič-
ne etno-nacionalne tradicije (cf. Rotar, 2007; Hobsbawm in Ranger, 1983; Anderson, 1991; Mosse,
1975; Thiesse, 1999).
