Page 107 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 107
informalno pridobivanje znanja 107
šno so si želeli vsi zatiralski režimi v zgodovini, a so jo lahko doslej izve-
dli v zelo omejenem obsegu tudi tedaj, ko se je najbolj posrečila.

Človeški razvoj je vse prej kakor zgolj biološka ali zgolj psihološka
kategorija in, kakor sem že omenil, traja vse življenje. Vanj je kajpada
mogoče poseči, in to na več načinov. Doslej je bila najpogostejša oblika
takega poseganja akulturacija. Beseda je v slovenskem fonetičnem zapi-
su hudo dvoumna, saj sta z isto besedo zapisana dva izraza, ki obstajata v
angleščini in francoščini in sta tam fonetično identična, v zapisu pa ni-
sta, in pomenita zelo različne reči: gre za aculturation in acculturation.
Prvi izraz označuje razmere, v katerih ljudje ne poznajo referenc skupi-
ne, ki ji pripadajo oz. s katero se identificirajo (nacije, regionalne druž-
be, starostnega razreda, poklica, kraja bivanja itn.). Ta izraz sodi v kon-
tekst preseljevanja, migracij in izginjanja kulture. Akulturacija v tem po-
menu sodi med glavne vzroke za šolski neuspeh in za neuspeh pri inte-
griranju v druge institucije in predvsem v druga družbeno kulturna oko-
lja. Akulturacija v drugem pomenu, s katero prve ne smemo zamenjeva-
ti, pa pomeni kulturno adaptacijo. To akulturacijo je mogoče opisati kot
skupek fenomenov, ki so posledica trajnega neposrednega stika med ose-
bami z različnimi kulturami in povzročajo spremembe v prvotnem kul-
turnem modelu ene izmed kultur ali vseh kultur v stiku – enostranska
akulturacija je v resnici nemogoča, ker ni mogoče, da se v takem stiku
ne bi spremenila tudi druga kultura, le da se nekatere spreminjajo na pol
vede in po sili razmer, druge pa nevede in nezavedno (na primer kultura
kolonialnih gospodarjev). V nobenem primeru pa ni mogoče akultura-
cije v prvem ali v drugem pomenu imeti za asimilacijo: vpletene kulture
ostajajo navzlic akulturacijskim spremembam razločljive. Antropologija
ima opraviti tako z aculturation kakor z acculturation: obe sodita k pro-
cesom, ki oblikujejo mentaliteto in imaginarij posameznikov, le da prva
pomeni poraz v kulturnem konfliktu, ki je tem bolj destruktiven za po-
sameznika, čim bolj ireduktibilen je, saj se posameznik zaradi njega znaj-
de v svetu, ki ga ne prepoznava, se pravi, v njem nima identitete. Razme-
re, ki nastanejo zaradi prve akulturacije, seveda zahtevajo intervencijo
okolja, in sicer tako, ki bi omogočila drugo akulturacijo. Če je akultura-
cija št. 1 nekakšna življenjska slepa ulica, ki sili posameznika, da vztraja
pri čedalje bolj degradiranih kulturnih formah, obsega akulturacija št. 2
celo pahljačo form in učinkov.2

2 Roger Bastide npr. ločuje vsaj tri tipe akulturacije 2, in sicer: spontano akulturacijo, kadar so kultu-
re v svobodnem stiku; prisilno akulturacijo, ki jo organizira in vsili neka družbena/kulturna skupina
kar pri kolonizaciji ali pri suženjstvu; načrtovano, nadzirano akulturacijo, s katero naj bi nastala nova
(proletarska, nacionalna) kultura (Bastide,1948; 1950; 1970). Antropologija akulturacije št. 2 ponava-
   102   103   104   105   106   107   108   109   110   111   112