Page 105 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 105
informalno pridobivanje znanja 105
cije, osvajanja ali edifikacije, moraliziranja, komunitarizma ipd., ampak
kot družbeno prakso transmisij in spoznavanja, glede na katero je »izo-
braževanje« zgolj tisti izrez iz množice družbenega simbolnega prome-
ta, ki ga privilegirajo »vizije« tistih, ki jim taka delitev omogoča, da so
v družbeni distribuciji mest tam, kjer so. Na eni strani je človeka seve-
da groza pred tem, da bi vso družbeno globino zasedli kramarji in špe-
kulanti, na drugi strani pa je tudi res, da lepe duše za prihodnost člove-
štva niso veliko bolj blagodejne, saj ravno tako brišejo nekaj, kar družbe
varuje pred anomijo, se pravi pred razblinjenjem in prestrukturiranjem
v totalitarno mašinerijo: družbene avtonomije, ki sankcionirajo hete-
rogenost družbenega življenja. »Informalno pridobivanje znanj« tako
nenadoma dobi povsem drugo težo kakor floskule o »družbi znanja«
ipd., še tem bolj, ker rigorozna opredelitev tega objekta pokaže, da gre
za kontinuum, ki – kar zadeva temeljno držo do objektov in splošne po-
goje za dejavnost, kakršni so pasionirano zanimanje, ločenost od intere-
sov trenutnih hegemonov, intimno zadovoljstvo in relativno velika rav-
nodušnost do recepcije kulturnega/družbenega okolja – povezuje brico-
lage z znanstvenim spoznavanjem in umetniškim ustvarjanjem.
Informalno in antropološko
Koncepcija neformalnega pridobivanja znanja ali učenja, ki ni po-
dobno šolskemu učenju, a je najmasivnejši kolektivni in individualni
proces pri formiranju posameznikov, je navzlic nedvomni pomembnosti
nekako zastrta. To opažajo malone vsi ljudje, ki se s to temo tako ali dru-
gače soočajo. Ni je npr. mogoče ločiti od teme razvoja človeškega bitja
od zgodnjega otroštva do starosti. Razumevanje fenomena naj bi omo-
gočili dve konceptni mreži, socialno- ali kulturnoantropološka in kul-
turnopsihološka. Obe mreži vsebujeta pomembno predispozicijo za pri-
merjanje. Kljub temu je mogoče reči, da je kulturnopsihološka mreža
konceptov manj primerna za obravnavanje te materije, ker neogibno po-
splošuje na podlagi dvoumnega pojmovanja normalnosti oz. zamenjeva-
nja dveh vrst normalnosti (statistične in normativne), ki sta integralen
del deskriptivne in aplikativne psihologije (otroške, mladostniške, psi-
hologije drugih starostnih obdobij), čemur se je po mojem mnenju tre-
ba izogniti. A četudi se odpovemo sodelovanju kulturne psihologije, se
ni treba odpovedati tudi obravnavanju psihičnih fenomenov. Za to ob-
stajajo konceptna orodja v okrilju same socialne oz. kulturne antropolo-
gije in zunaj nje, npr. v psihoanalizi, ki je bolj usmerjena k raziskovanju
kakor k shematizirani aplikaciji. Navsezadnje so informalno pridobiva-
nje znanj, samoizobraževanje in samovzgoja tako rekoč sinonimi za en-
cije, osvajanja ali edifikacije, moraliziranja, komunitarizma ipd., ampak
kot družbeno prakso transmisij in spoznavanja, glede na katero je »izo-
braževanje« zgolj tisti izrez iz množice družbenega simbolnega prome-
ta, ki ga privilegirajo »vizije« tistih, ki jim taka delitev omogoča, da so
v družbeni distribuciji mest tam, kjer so. Na eni strani je človeka seve-
da groza pred tem, da bi vso družbeno globino zasedli kramarji in špe-
kulanti, na drugi strani pa je tudi res, da lepe duše za prihodnost člove-
štva niso veliko bolj blagodejne, saj ravno tako brišejo nekaj, kar družbe
varuje pred anomijo, se pravi pred razblinjenjem in prestrukturiranjem
v totalitarno mašinerijo: družbene avtonomije, ki sankcionirajo hete-
rogenost družbenega življenja. »Informalno pridobivanje znanj« tako
nenadoma dobi povsem drugo težo kakor floskule o »družbi znanja«
ipd., še tem bolj, ker rigorozna opredelitev tega objekta pokaže, da gre
za kontinuum, ki – kar zadeva temeljno držo do objektov in splošne po-
goje za dejavnost, kakršni so pasionirano zanimanje, ločenost od intere-
sov trenutnih hegemonov, intimno zadovoljstvo in relativno velika rav-
nodušnost do recepcije kulturnega/družbenega okolja – povezuje brico-
lage z znanstvenim spoznavanjem in umetniškim ustvarjanjem.
Informalno in antropološko
Koncepcija neformalnega pridobivanja znanja ali učenja, ki ni po-
dobno šolskemu učenju, a je najmasivnejši kolektivni in individualni
proces pri formiranju posameznikov, je navzlic nedvomni pomembnosti
nekako zastrta. To opažajo malone vsi ljudje, ki se s to temo tako ali dru-
gače soočajo. Ni je npr. mogoče ločiti od teme razvoja človeškega bitja
od zgodnjega otroštva do starosti. Razumevanje fenomena naj bi omo-
gočili dve konceptni mreži, socialno- ali kulturnoantropološka in kul-
turnopsihološka. Obe mreži vsebujeta pomembno predispozicijo za pri-
merjanje. Kljub temu je mogoče reči, da je kulturnopsihološka mreža
konceptov manj primerna za obravnavanje te materije, ker neogibno po-
splošuje na podlagi dvoumnega pojmovanja normalnosti oz. zamenjeva-
nja dveh vrst normalnosti (statistične in normativne), ki sta integralen
del deskriptivne in aplikativne psihologije (otroške, mladostniške, psi-
hologije drugih starostnih obdobij), čemur se je po mojem mnenju tre-
ba izogniti. A četudi se odpovemo sodelovanju kulturne psihologije, se
ni treba odpovedati tudi obravnavanju psihičnih fenomenov. Za to ob-
stajajo konceptna orodja v okrilju same socialne oz. kulturne antropolo-
gije in zunaj nje, npr. v psihoanalizi, ki je bolj usmerjena k raziskovanju
kakor k shematizirani aplikaciji. Navsezadnje so informalno pridobiva-
nje znanj, samoizobraževanje in samovzgoja tako rekoč sinonimi za en-
