Page 106 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 106
Neformalno učenje? Kaj je to?
kulturacijo in socializacijo. Nanašajo se na modalnosti procesov, ki jih ta
dva koncepta subsumirata, ne pa na neko sporadično podobnost, ki sicer
zbudi nekaj radovednosti, a je v resnici nepomembna.
Povedano namreč pomeni, da je informalno pridobivanje znanja
epistemološko in teoretsko nedopustno imeti za periferno dejavnost ob
glavnem toku intencionalnega izobraževanja in vzgoje, zajetega v vidne
in pravno institucionalizirane ter od državnih ali religioznih oblasti im-
ponirane ideološke aparate, saj je informalno izobraževanje tista gmo-
ta družbene formativne dejavnosti, na kateri ti aparati plavajo kot ne-
kakšen spuščaj. Tolikšna je tudi njihova vloga pri formiranju osebnosti.
Prav tako ni nobenega razloga za tako podcenjevalno zmanjševanje ob-
sega in moči informalnega pridobivanja znanj, saj gre za proces, ki se uvr-
šča v eksistenčne in samodejne dejavnosti družbenega korpusa. Obstaja
tudi polje znanstvenega raziskovanja, znotraj katerega ga je, splošno re-
čeno, mogoče obravnavati in ki ima na voljo svoje teoretske okvire, refle-
ksijo o metodah v zvezi z izbiro paradigem in množico empiričnih po-
datkov, primernih za klasifikacijo in primerjavo. Vse to obstaja ne glede
na to, ali se imamo namen konsekventno lotiti informalnega izobraževa-
nja ali pa ga bomo še naprej potiskali med periferna dogajanja človeškega
življenja. Le povezava in primerjava teh družbenih formativnih procesov
s procesi, ki potekajo v politično vzpostavljenih izobraževalnih institu-
cijah in jih te oblikujejo ter jim določajo cilje v interesu socialno najmanj
specifične, se pravi politične družbene organizacije – ta sicer producira
videze svoje totalnosti, a je glede na celoto človeškega individualnega in
družbenega življenja le forma, ki je v omejeni dozi v zahodnjaških in še
nekaterih družbah neogibna, čeprav spremenljiva, v drugačnih družbah
pa je ni ali pa obstaja v različnih drugih stanjih in aspektih – lahko omo-
goči pertinentno raziskovanje. Za ilustracijo postopka totalne kontrole
– za to namreč gre, za kontrolo za malone vsako ceno, ki jo mora plača-
ti kontrolirani, v skrajnem primeru tudi z iztrebitvijo – lahko navedemo
poskuse institucij ideoloških aparatov in njihovih paradnih strok (dolo-
čene vrste psihologije, sociologije, pedagogike, ki so spremenjene v soci-
alne tehnike, s katerimi naj bi obvladovali ljudi in družbo), da bi nad-
zirali tudi tista področja življenja, ki so bila tudi v zahodnjaških druž-
bah še pred kratkim izvzeta iz kontrole. Od družbenih simbolnih praks
predvsem umetniško ustvarjanje, ki v normalnih dopušča le določen ob-
seg tehničnih znanj, ki so hkrati poseg institucij establishmenta (v glas-
bi, slikarstvu, literaturi itn.), čedalje bolj prehaja pod psihološki in ideo-
loški nadzor prek tečajev za različna standardizirana »kreativna« poče-
tja, od pisanja do plesanja. To je intervencija v področje dejavnosti, kakr-
kulturacijo in socializacijo. Nanašajo se na modalnosti procesov, ki jih ta
dva koncepta subsumirata, ne pa na neko sporadično podobnost, ki sicer
zbudi nekaj radovednosti, a je v resnici nepomembna.
Povedano namreč pomeni, da je informalno pridobivanje znanja
epistemološko in teoretsko nedopustno imeti za periferno dejavnost ob
glavnem toku intencionalnega izobraževanja in vzgoje, zajetega v vidne
in pravno institucionalizirane ter od državnih ali religioznih oblasti im-
ponirane ideološke aparate, saj je informalno izobraževanje tista gmo-
ta družbene formativne dejavnosti, na kateri ti aparati plavajo kot ne-
kakšen spuščaj. Tolikšna je tudi njihova vloga pri formiranju osebnosti.
Prav tako ni nobenega razloga za tako podcenjevalno zmanjševanje ob-
sega in moči informalnega pridobivanja znanj, saj gre za proces, ki se uvr-
šča v eksistenčne in samodejne dejavnosti družbenega korpusa. Obstaja
tudi polje znanstvenega raziskovanja, znotraj katerega ga je, splošno re-
čeno, mogoče obravnavati in ki ima na voljo svoje teoretske okvire, refle-
ksijo o metodah v zvezi z izbiro paradigem in množico empiričnih po-
datkov, primernih za klasifikacijo in primerjavo. Vse to obstaja ne glede
na to, ali se imamo namen konsekventno lotiti informalnega izobraževa-
nja ali pa ga bomo še naprej potiskali med periferna dogajanja človeškega
življenja. Le povezava in primerjava teh družbenih formativnih procesov
s procesi, ki potekajo v politično vzpostavljenih izobraževalnih institu-
cijah in jih te oblikujejo ter jim določajo cilje v interesu socialno najmanj
specifične, se pravi politične družbene organizacije – ta sicer producira
videze svoje totalnosti, a je glede na celoto človeškega individualnega in
družbenega življenja le forma, ki je v omejeni dozi v zahodnjaških in še
nekaterih družbah neogibna, čeprav spremenljiva, v drugačnih družbah
pa je ni ali pa obstaja v različnih drugih stanjih in aspektih – lahko omo-
goči pertinentno raziskovanje. Za ilustracijo postopka totalne kontrole
– za to namreč gre, za kontrolo za malone vsako ceno, ki jo mora plača-
ti kontrolirani, v skrajnem primeru tudi z iztrebitvijo – lahko navedemo
poskuse institucij ideoloških aparatov in njihovih paradnih strok (dolo-
čene vrste psihologije, sociologije, pedagogike, ki so spremenjene v soci-
alne tehnike, s katerimi naj bi obvladovali ljudi in družbo), da bi nad-
zirali tudi tista področja življenja, ki so bila tudi v zahodnjaških druž-
bah še pred kratkim izvzeta iz kontrole. Od družbenih simbolnih praks
predvsem umetniško ustvarjanje, ki v normalnih dopušča le določen ob-
seg tehničnih znanj, ki so hkrati poseg institucij establishmenta (v glas-
bi, slikarstvu, literaturi itn.), čedalje bolj prehaja pod psihološki in ideo-
loški nadzor prek tečajev za različna standardizirana »kreativna« poče-
tja, od pisanja do plesanja. To je intervencija v področje dejavnosti, kakr-
