Page 97 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 97
neoliberalna epistemologija
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 97
To pomeni, da se mora spremeniti tudi način financiranja (predvsem vi-
sokega) šolstva. Če hočemo omogočiti izobraževanje kar najširšim mno-
žicam prebivalstva, se mora temu ustrezno tudi povečati obseg financira-
nja do mere, ki presega zmožnosti državnih proračunov, zato je modro k
financiranju izobraževanja pritegniti tudi zasebne vlagatelje in sponzorje.
Poleg tega si v svobodni družbi ne želimo nadzora države ne nad osnovno
kapitalsko naložbo, saj bi bila ta posledično vodena neučinkovito in po-
tratno, ne nad mišljenjem in znanjem, saj bi bila to zanesljiva pot v totali-
tarizem (Drucker, 1996: 133–134). »/.../ visoko šolstvo je postalo osrednja
kapitalska naložba družbe znanja, zato ga ne moremo več razumeti in fi-
nancirati kot luksuza, socialne storitve ali kot kulturnega ornamenta.«
(Drucker, 1996: 137) Namesto tega Drucker predlaga neke vrste šolsko
civilno družbo – široko mrežo privatno financiranih, a neprofitnih, ne-
vladnih organizacij, ki ponujajo izobraževalne storitve in učijo ljudi učiti
se ter jih podpirajo pri vseživljenjskem učenju (Drucker, 1996: 135). Drug
konkreten predlog so individualne pogodbe o donosih na človeški kapi-
tal, pri katerih ne gre več za klasične študentske kredite, temveč za na-
ložbo posameznih ali institucionalnih vlagateljev v človeški kapital obe-
tavnih študentov (kar pomeni, da zasebniki ali zasebne poslovne družbe
študentom, ki sklenejo te pogodbe, plačajo šolnino in druge stroške izo-
braževanja – podobno kot pri kadrovskih štipendijah), pri čemer donose
predstavlja določen odstotek bodočih osebnih dohodkov, ko ti študentje
postanejo produktivni znanjski delavci.13 S takšno individualizacijo stro-
škov visokega šolstva (neke vrste listninjenjem šolnin) bi »na en mah reši-
li finančne probleme visokega šolstva in hkrati preprečili državni nadzor
nad osnovno družbeno kapitalsko naložbo« (Drucker, 1996: 136).
Drucker svojo razpravo o visokem šolstvu v družbi znanja konča
z deliričnim zaklinjanjem odličnosti in osebnostne rasti ter z vnaprej-
šnjo zavrnitvijo potencialnih nasprotnikov takšnega ekonomističnega
ali tehnološko determinističnega pogleda na visoko šolstvo. A zavrne le
humanistične kritike, ki jih v desetletjih uvajanja družbe znanja dejan-
sko ni manjkalo: tako denimo pokaže, da tudi če izobraževanje obravna-
vamo kot kapitalsko naložbo, to ne pomeni, da bosta splošna izobrazba
ali temeljno raziskovanje izginila ali da bo edino znanje v družbi znanja
tisto, ki bo aplikativno in neposredno uporabno za gospodarstvo. Tako
obenem demonstrira bedo humanističnih kritik neoliberalnih šolskih
politik in zmožnost neoliberalne imaginacije, da te kritike vključi v svo-
je programe in strategije ter jih s tem nevtralizira.
13 Za kritično analizo strategij človeškega kapitala cf. Adamson (2009).
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 97
To pomeni, da se mora spremeniti tudi način financiranja (predvsem vi-
sokega) šolstva. Če hočemo omogočiti izobraževanje kar najširšim mno-
žicam prebivalstva, se mora temu ustrezno tudi povečati obseg financira-
nja do mere, ki presega zmožnosti državnih proračunov, zato je modro k
financiranju izobraževanja pritegniti tudi zasebne vlagatelje in sponzorje.
Poleg tega si v svobodni družbi ne želimo nadzora države ne nad osnovno
kapitalsko naložbo, saj bi bila ta posledično vodena neučinkovito in po-
tratno, ne nad mišljenjem in znanjem, saj bi bila to zanesljiva pot v totali-
tarizem (Drucker, 1996: 133–134). »/.../ visoko šolstvo je postalo osrednja
kapitalska naložba družbe znanja, zato ga ne moremo več razumeti in fi-
nancirati kot luksuza, socialne storitve ali kot kulturnega ornamenta.«
(Drucker, 1996: 137) Namesto tega Drucker predlaga neke vrste šolsko
civilno družbo – široko mrežo privatno financiranih, a neprofitnih, ne-
vladnih organizacij, ki ponujajo izobraževalne storitve in učijo ljudi učiti
se ter jih podpirajo pri vseživljenjskem učenju (Drucker, 1996: 135). Drug
konkreten predlog so individualne pogodbe o donosih na človeški kapi-
tal, pri katerih ne gre več za klasične študentske kredite, temveč za na-
ložbo posameznih ali institucionalnih vlagateljev v človeški kapital obe-
tavnih študentov (kar pomeni, da zasebniki ali zasebne poslovne družbe
študentom, ki sklenejo te pogodbe, plačajo šolnino in druge stroške izo-
braževanja – podobno kot pri kadrovskih štipendijah), pri čemer donose
predstavlja določen odstotek bodočih osebnih dohodkov, ko ti študentje
postanejo produktivni znanjski delavci.13 S takšno individualizacijo stro-
škov visokega šolstva (neke vrste listninjenjem šolnin) bi »na en mah reši-
li finančne probleme visokega šolstva in hkrati preprečili državni nadzor
nad osnovno družbeno kapitalsko naložbo« (Drucker, 1996: 136).
Drucker svojo razpravo o visokem šolstvu v družbi znanja konča
z deliričnim zaklinjanjem odličnosti in osebnostne rasti ter z vnaprej-
šnjo zavrnitvijo potencialnih nasprotnikov takšnega ekonomističnega
ali tehnološko determinističnega pogleda na visoko šolstvo. A zavrne le
humanistične kritike, ki jih v desetletjih uvajanja družbe znanja dejan-
sko ni manjkalo: tako denimo pokaže, da tudi če izobraževanje obravna-
vamo kot kapitalsko naložbo, to ne pomeni, da bosta splošna izobrazba
ali temeljno raziskovanje izginila ali da bo edino znanje v družbi znanja
tisto, ki bo aplikativno in neposredno uporabno za gospodarstvo. Tako
obenem demonstrira bedo humanističnih kritik neoliberalnih šolskih
politik in zmožnost neoliberalne imaginacije, da te kritike vključi v svo-
je programe in strategije ter jih s tem nevtralizira.
13 Za kritično analizo strategij človeškega kapitala cf. Adamson (2009).
