Page 94 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 94
Drugo pedagoškega diskurza
dnje mesto v neoliberalni epistemologiji zasedejo teorije človeškega ka-
pitala, področje izobraževanja.
Izobraževanje kot kapitalska naložba (Drucker)
Peter Drucker je drugače bolj znan po svojem prispevku k mene-
džerski vedi, a v delu The Landmarks of Tomorrow, ki je prvič izšlo leta
1959, je poleg izuma termina »znanjski delavec« (knowledge worker) po-
dal tudi pomembne nastavke za kasnejšo teorijo človeškega kapitala, ki
so jo, čeprav večinoma brez eksplicitnega sklicevanja na Druckerja, raz-
vijali Becker, Friedman, Machlup in drugi. Druckerjeva teorija znanj-
skega dela, družbe znanja in človeškega kapitala je pomembna zato, ker
temelji na nenavadni reinterpretaciji ekonomske zgodovine Zahoda in
zaradi središčne vloge, ki jo v tej teoriji (kot v kasnejših t. i. novih teori-
jah rasti) zaseda problem produktivnosti.
Druckerjeva ekonomska zgodovina Zahoda je reinterpretacija kla-
sičnih teorij konsekutivnega menjavanja različnih načinov produkci-
je vse do kapitalizma glede na družbeno distribucijo izobrazbe oziroma
izobraženosti. Klasično shemo lovstvo in nabiralništvo –> antično su-
žnjelastništvo –> fevdalizem –> kapitalizem, kjer so osnovno hevristič-
no sredstvo ekonomske zgodovine produkcijska razmerja oziroma način
organizacije produkcije, pri Druckerju zamenja enostavnejša shema od-
nosa med izobraženim in neizobraženim delom prebivalstva, kar pome-
ni, da imamo v dosedanji ekonomski zgodovini opravka le z dvema pro-
dukcijskima načinoma.
Prvi zajema tako antiko kot fevdalizem kot kapitalizem do petdese-
tih let dvajsetega stoletja – produktivno delo opravlja podrejeni del pre-
bivalstva – ne glede na to, ali so to antični sužnji, srednjeveški tlačani
ali proletarci zgodnjega kapitalizma –, ki mu vlada izobražena elita, ki
sama ne dela in ni produktivna (Drucker, 1996: 115). Ekonomski sistem
je po Druckerju ves ta čas temeljil na omejevanju dostopa do izobraževa-
nja, na pojmovanju znanja kot privilegija elit ter na izobraženosti kot na-
sprotju produktivnega ali manualnega dela, se pravi, na striktni družbe-
ni delitvi dela, po kateri je produktivno delo manualno in neproduktiv-
no intelektualno.
organizacij, ki so v devetdesetih prinašale evangelij višjega načela ter specifično neoliberalno razu-
mevanje demokracije v od vojne in tranzicije opustošene postsocialistične dežele. Morda je ravno
tranzicijska civilna družba najboljši primer zgoraj omenjene neoliberalne družbene delitve dela: ne-
vladne organizacije običajne ljudi spodbujajo, naj ne razmišljajo preveč in naj se osredotočijo na re-
ševanje delnih in fragmentarnih problemov (issues) ter jih »opolnomočujejo« za prilagajanje na kri-
zo družbene reprodukcije, s čimer aktivno deaktivirajo potencialno nevarne politične potenciale
množic, medtem ko za kapitalistično planiranje na najvišji državni ravni skrbita Evropska komisija
in Mednarodni denarni sklad.
dnje mesto v neoliberalni epistemologiji zasedejo teorije človeškega ka-
pitala, področje izobraževanja.
Izobraževanje kot kapitalska naložba (Drucker)
Peter Drucker je drugače bolj znan po svojem prispevku k mene-
džerski vedi, a v delu The Landmarks of Tomorrow, ki je prvič izšlo leta
1959, je poleg izuma termina »znanjski delavec« (knowledge worker) po-
dal tudi pomembne nastavke za kasnejšo teorijo človeškega kapitala, ki
so jo, čeprav večinoma brez eksplicitnega sklicevanja na Druckerja, raz-
vijali Becker, Friedman, Machlup in drugi. Druckerjeva teorija znanj-
skega dela, družbe znanja in človeškega kapitala je pomembna zato, ker
temelji na nenavadni reinterpretaciji ekonomske zgodovine Zahoda in
zaradi središčne vloge, ki jo v tej teoriji (kot v kasnejših t. i. novih teori-
jah rasti) zaseda problem produktivnosti.
Druckerjeva ekonomska zgodovina Zahoda je reinterpretacija kla-
sičnih teorij konsekutivnega menjavanja različnih načinov produkci-
je vse do kapitalizma glede na družbeno distribucijo izobrazbe oziroma
izobraženosti. Klasično shemo lovstvo in nabiralništvo –> antično su-
žnjelastništvo –> fevdalizem –> kapitalizem, kjer so osnovno hevristič-
no sredstvo ekonomske zgodovine produkcijska razmerja oziroma način
organizacije produkcije, pri Druckerju zamenja enostavnejša shema od-
nosa med izobraženim in neizobraženim delom prebivalstva, kar pome-
ni, da imamo v dosedanji ekonomski zgodovini opravka le z dvema pro-
dukcijskima načinoma.
Prvi zajema tako antiko kot fevdalizem kot kapitalizem do petdese-
tih let dvajsetega stoletja – produktivno delo opravlja podrejeni del pre-
bivalstva – ne glede na to, ali so to antični sužnji, srednjeveški tlačani
ali proletarci zgodnjega kapitalizma –, ki mu vlada izobražena elita, ki
sama ne dela in ni produktivna (Drucker, 1996: 115). Ekonomski sistem
je po Druckerju ves ta čas temeljil na omejevanju dostopa do izobraževa-
nja, na pojmovanju znanja kot privilegija elit ter na izobraženosti kot na-
sprotju produktivnega ali manualnega dela, se pravi, na striktni družbe-
ni delitvi dela, po kateri je produktivno delo manualno in neproduktiv-
no intelektualno.
organizacij, ki so v devetdesetih prinašale evangelij višjega načela ter specifično neoliberalno razu-
mevanje demokracije v od vojne in tranzicije opustošene postsocialistične dežele. Morda je ravno
tranzicijska civilna družba najboljši primer zgoraj omenjene neoliberalne družbene delitve dela: ne-
vladne organizacije običajne ljudi spodbujajo, naj ne razmišljajo preveč in naj se osredotočijo na re-
ševanje delnih in fragmentarnih problemov (issues) ter jih »opolnomočujejo« za prilagajanje na kri-
zo družbene reprodukcije, s čimer aktivno deaktivirajo potencialno nevarne politične potenciale
množic, medtem ko za kapitalistično planiranje na najvišji državni ravni skrbita Evropska komisija
in Mednarodni denarni sklad.
