Page 98 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 98
Drugo pedagoškega diskurza
Problem namreč ni v tem, da bi neoliberalna šolska politika poskuša-
la uničiti temeljno raziskovanje (rečeno na splošno – res je, da periferne
vlade v varčevalni ihti včasih posegajo vanj, a tega ne moremo posploši-
ti na raven neoliberalne doktrine), saj je to prepomembno za dolgoroč-
no kapitalistično planiranje in razvoj; niti ni v tem, da bi ovirala svobo-
dnost, kreativnost in osebnostno rast (ravno nasprotno, to spodbuja, da
bi bile lahko še te intimne in nekoč svobodne subjektivne razsežnosti
kasneje vključene v proces intenzivne eksploatacije dela – a obenem je
res, da neoliberalne reforme povečujejo administrativni pritisk na uči-
telje in nadzor nad njimi); in niti ni v tem, da nima pretirano sentimen-
talnega odnosa do dejanskih »kulturnih ornamentov« omikanega me-
ščanstva, s katerimi je to v svoji klasični dobi precej komično poskuša-
lo oponašati svoje aristokratske predhodnike (levica nima veliko razlo-
gov za žalovanje za tem vidikom meščanske kulture). Problem je v celo-
stni globinski reformi šolskega polja, ki povsem lahko vključuje tako te-
meljne raziskave kot osebnostno rast, a obenem izključuje teorijo in po-
litično imaginacijo, kritično do kapitalizma kot takega, ne le do njegovih
posameznih ekscesov. Subjekti, ki prihajajo iz neoliberalne šole, so lah-
ko povsem kreativni, osebnostno razviti in splošno razgledani, a so obe-
nem politično konformistični in prilagodljivi bodoči »déležniki«, ki ži-
vljenje vidijo kot poslovni izziv ter ne verjamejo (več) v možnost kolek-
tivne človeške emancipacije. Kritika novih šolskih politik mora tako teči
hkrati na obeh ravneh – kratkoročno kot kritika varčevalnih ukrepov in
obrambe že priborjenih pravic ter javnega šolstva, sistema javnih usluž-
bencev, proti povečanju normativov in intenzivnosti dela ter zmanjševa-
nju plač pedagoških delavk in delavcev ter dolgoročno kot iskanje alter-
nativne šolske politike, pri čemer izsiljena dilema, ki ji želimo uiti, ni to-
liko država – trg, temveč (konservativna, v produkcijo nacionalne me-
ščanske kulture usmerjena in tradicionalistična) javna univerza na eni
ter mreža horizontalnih, decentraliziranih, nevladnih, a hkrati nepro-
fitnih izobraževalnih institucij, ki predstavljajo neoliberalni ideal oziro-
ma udejanjenje »višjega načela« v šolskem polju.
Znanje kot človeški kapital (Machlup)
Fritz Machlup je za razliko od nobelovcev z Univerze v Chicagu Ga-
ryja Beckerja in Miltona Friedmana manj znan in ugleden, a nič manj
(po mojem mnenju celo bolj) pomemben teoretik človeškega kapitala.
Njegova življenjska pot je podobna Hayekovi in Polanyijevi, pred fašiz-
mom je leta 1933 pobegnil v Združene države Amerike in se po drugi
svetovni vojni včlanil v društvo Mont Pelerin, a za razliko od njiju je bil
Problem namreč ni v tem, da bi neoliberalna šolska politika poskuša-
la uničiti temeljno raziskovanje (rečeno na splošno – res je, da periferne
vlade v varčevalni ihti včasih posegajo vanj, a tega ne moremo posploši-
ti na raven neoliberalne doktrine), saj je to prepomembno za dolgoroč-
no kapitalistično planiranje in razvoj; niti ni v tem, da bi ovirala svobo-
dnost, kreativnost in osebnostno rast (ravno nasprotno, to spodbuja, da
bi bile lahko še te intimne in nekoč svobodne subjektivne razsežnosti
kasneje vključene v proces intenzivne eksploatacije dela – a obenem je
res, da neoliberalne reforme povečujejo administrativni pritisk na uči-
telje in nadzor nad njimi); in niti ni v tem, da nima pretirano sentimen-
talnega odnosa do dejanskih »kulturnih ornamentov« omikanega me-
ščanstva, s katerimi je to v svoji klasični dobi precej komično poskuša-
lo oponašati svoje aristokratske predhodnike (levica nima veliko razlo-
gov za žalovanje za tem vidikom meščanske kulture). Problem je v celo-
stni globinski reformi šolskega polja, ki povsem lahko vključuje tako te-
meljne raziskave kot osebnostno rast, a obenem izključuje teorijo in po-
litično imaginacijo, kritično do kapitalizma kot takega, ne le do njegovih
posameznih ekscesov. Subjekti, ki prihajajo iz neoliberalne šole, so lah-
ko povsem kreativni, osebnostno razviti in splošno razgledani, a so obe-
nem politično konformistični in prilagodljivi bodoči »déležniki«, ki ži-
vljenje vidijo kot poslovni izziv ter ne verjamejo (več) v možnost kolek-
tivne človeške emancipacije. Kritika novih šolskih politik mora tako teči
hkrati na obeh ravneh – kratkoročno kot kritika varčevalnih ukrepov in
obrambe že priborjenih pravic ter javnega šolstva, sistema javnih usluž-
bencev, proti povečanju normativov in intenzivnosti dela ter zmanjševa-
nju plač pedagoških delavk in delavcev ter dolgoročno kot iskanje alter-
nativne šolske politike, pri čemer izsiljena dilema, ki ji želimo uiti, ni to-
liko država – trg, temveč (konservativna, v produkcijo nacionalne me-
ščanske kulture usmerjena in tradicionalistična) javna univerza na eni
ter mreža horizontalnih, decentraliziranih, nevladnih, a hkrati nepro-
fitnih izobraževalnih institucij, ki predstavljajo neoliberalni ideal oziro-
ma udejanjenje »višjega načela« v šolskem polju.
Znanje kot človeški kapital (Machlup)
Fritz Machlup je za razliko od nobelovcev z Univerze v Chicagu Ga-
ryja Beckerja in Miltona Friedmana manj znan in ugleden, a nič manj
(po mojem mnenju celo bolj) pomemben teoretik človeškega kapitala.
Njegova življenjska pot je podobna Hayekovi in Polanyijevi, pred fašiz-
mom je leta 1933 pobegnil v Združene države Amerike in se po drugi
svetovni vojni včlanil v društvo Mont Pelerin, a za razliko od njiju je bil
