Page 96 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 96
Drugo pedagoškega diskurza
problemom vrednosti, ki po marginalistični revoluciji v ekonomski vedi
ostane nerešen – marginalizem ta problem le potlači in razglasi za irele-
vanten, medtem ko v realni ekonomiji ta zaradi tega ni nič manj relevan-
ten. Druckerjev poseg v zvezi s tem predstavlja postdelovno »znanjsko«
teorijo vrednosti. Ta sicer ni popolnoma jasno artikulirana, a jo lahko
zaslutimo v obravnavi produktivnosti in zgodovinskih sprememb v raz-
merju med produktivnim in neproduktivnim delom – če je produktivno
delo tisto, ki ustvarja novo vrednost, in če je v visokotehnološkem kapi-
talizmu produktivno delo delo znanja (medtem ko hkrati pomen in pro-
duktivnost ročnega dela pada), potem niso proletarci, temveč tehniki in
menedžerji tisti, ki ustvarjajo novo vrednost! Tako dobimo delovno te-
orijo vrednosti za vodilne kadre, za menedžment – tako, kot je klasična
delovna teorija vrednosti predstavljala vir politične inspiracije in samo-
zavesti za delavska gibanja v drugi polovici devetnajstega, znanjska teo-
rija vrednosti predstavlja ideološko legitimacijo za neoliberalno kontra-
revolucijo konec dvajsetega stoletja. In če klasična delovna teorija vre-
dnosti govori o presežni vrednosti, ki si jo nepravično prisvajajo kapita-
listi, čeprav jo proizvajajo delavci, a so od nje (tako kot od možnosti svo-
bodne izbire delovnih orodij, načina organizacije dela in produktov la-
stnega dela) ločeni, znanjska teorija vrednosti govori o dodani vrednosti,
ki jo podjetnikova (tehnološka ali organizacijska) ideja ali koncept doda
enostavni vrednosti, ki jo proizvajajo delavci – brez podjetniškega duha,
ki šepeta v uho produkcije, te dodane vrednosti ne bi bilo, zato je prav, da
presežek pripade podjetniku oziroma človeku znanja.
Druckerjeva teorija prehoda v družbo znanja anticipira tudi kasnej-
še univerzitetne in raziskovalne politike, ki jih danes izvajata Evropska
komisija (2012) ali Svetovna banka (2012). Latentni populizem teze o
zgodovini izobraževanja na Zahodu kot zgodovini ekskluzivnosti in eli-
tizma se izteče ne v zahtevo po demokratizaciji izobraževanja in izobra-
ževanju kot univerzalni demokratični pravici, temveč v zahtevo po pri-
vatizaciji izobraževanja. Nekoč je bila namreč izobrazba privilegij elit, ki
se je večinoma financiral iz državnega proračuna. Z drugimi besedami,
država (ali imperij ali cesarstvo) je že tako revnim in izkoriščanim delav-
cem ali kmetom jemala del trdo prigaranih dohodkov, da bi s tem finan-
cirala intelektualne užitke peščice. V tej zgodovinski situaciji je izobraz-
ba predstavljala neproduktiven družbeni strošek, saj se znanje aristokra-
cije ali klasičnega meščanstva ni vračalo v gospodarstvo oziroma je bilo
za splošno produktivnost in konkurenčnost irelevantno. Danes je, na-
sprotno, »izobraževanje postalo osrednja kapitalska naložba, visoko iz-
obraženi ljudje pa osrednji vir produktivnosti« (Drucker, 1996: 124).
problemom vrednosti, ki po marginalistični revoluciji v ekonomski vedi
ostane nerešen – marginalizem ta problem le potlači in razglasi za irele-
vanten, medtem ko v realni ekonomiji ta zaradi tega ni nič manj relevan-
ten. Druckerjev poseg v zvezi s tem predstavlja postdelovno »znanjsko«
teorijo vrednosti. Ta sicer ni popolnoma jasno artikulirana, a jo lahko
zaslutimo v obravnavi produktivnosti in zgodovinskih sprememb v raz-
merju med produktivnim in neproduktivnim delom – če je produktivno
delo tisto, ki ustvarja novo vrednost, in če je v visokotehnološkem kapi-
talizmu produktivno delo delo znanja (medtem ko hkrati pomen in pro-
duktivnost ročnega dela pada), potem niso proletarci, temveč tehniki in
menedžerji tisti, ki ustvarjajo novo vrednost! Tako dobimo delovno te-
orijo vrednosti za vodilne kadre, za menedžment – tako, kot je klasična
delovna teorija vrednosti predstavljala vir politične inspiracije in samo-
zavesti za delavska gibanja v drugi polovici devetnajstega, znanjska teo-
rija vrednosti predstavlja ideološko legitimacijo za neoliberalno kontra-
revolucijo konec dvajsetega stoletja. In če klasična delovna teorija vre-
dnosti govori o presežni vrednosti, ki si jo nepravično prisvajajo kapita-
listi, čeprav jo proizvajajo delavci, a so od nje (tako kot od možnosti svo-
bodne izbire delovnih orodij, načina organizacije dela in produktov la-
stnega dela) ločeni, znanjska teorija vrednosti govori o dodani vrednosti,
ki jo podjetnikova (tehnološka ali organizacijska) ideja ali koncept doda
enostavni vrednosti, ki jo proizvajajo delavci – brez podjetniškega duha,
ki šepeta v uho produkcije, te dodane vrednosti ne bi bilo, zato je prav, da
presežek pripade podjetniku oziroma človeku znanja.
Druckerjeva teorija prehoda v družbo znanja anticipira tudi kasnej-
še univerzitetne in raziskovalne politike, ki jih danes izvajata Evropska
komisija (2012) ali Svetovna banka (2012). Latentni populizem teze o
zgodovini izobraževanja na Zahodu kot zgodovini ekskluzivnosti in eli-
tizma se izteče ne v zahtevo po demokratizaciji izobraževanja in izobra-
ževanju kot univerzalni demokratični pravici, temveč v zahtevo po pri-
vatizaciji izobraževanja. Nekoč je bila namreč izobrazba privilegij elit, ki
se je večinoma financiral iz državnega proračuna. Z drugimi besedami,
država (ali imperij ali cesarstvo) je že tako revnim in izkoriščanim delav-
cem ali kmetom jemala del trdo prigaranih dohodkov, da bi s tem finan-
cirala intelektualne užitke peščice. V tej zgodovinski situaciji je izobraz-
ba predstavljala neproduktiven družbeni strošek, saj se znanje aristokra-
cije ali klasičnega meščanstva ni vračalo v gospodarstvo oziroma je bilo
za splošno produktivnost in konkurenčnost irelevantno. Danes je, na-
sprotno, »izobraževanje postalo osrednja kapitalska naložba, visoko iz-
obraženi ljudje pa osrednji vir produktivnosti« (Drucker, 1996: 124).
