Page 93 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 93
neoliberalna epistemologija
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 93
tniki, temveč delavci, ter da je mogoče povezavo med univerzo in gospo-
darstvom koncipirati tudi drugače, ne kot služenje kapitalu, temveč kot
produkcijo teorije politične ekonomije delavskega razreda.
Že leta 1973, desetletje po Polanyijevem posegu, ameriški sociolog
Daniel Bell v svoji vplivni študiji The Coming of Post-Industrial Society
naklonjeno piše o invaziji ekonomskih načel v znanost (Bell, 1973: 174),
vključitvi znanosti v strukturo ekonomije skozi institucionalizacijo raz-
iskovanja (ibid.: 196) ter o razvoju ter prihodnjih možnostih in meto-
dah načrtovane tehnološke oziroma znanstveno spodbujane gospodar-
ske rasti (ibid.: 196–212). Načelna in odločna zavrnitev centralnega pla-
niranja je bila za realno obstoječi kapitalizem aktualna le, dokler je bilo
to »konkurenčna prednost« realno obstoječih socializmov in keynesi-
anskih modelov kapitalizma. V prelomnem letu 1973 (leto državnega
udara v Čilu kot prvega obsežnega neoliberalnega družbenega eksperi-
menta in naftnega šoka, ki je bil eden izmed sprožilcev krize keynesian-
skega modela kapitalizma) se zdi, da je polemika o socialističnem raču-
nu končana in dejansko stvar preteklosti – centralno planiranje, načrto-
van in racionalno voden tehnološki razvoj in zavestna integracija znano-
sti v gospodarstvo postanejo kapitalistična realnost, zaradi česar strastne
obsodbe centralnega planiranja, kot sta Hayekova in Polanyijeva, posta-
nejo obrobne zgodovinske kuriozitete. Kapitalizem naenkrat, ko se znaj-
deta v krizi oziroma smrtnih krčih tako socializem kot keynesianizem,
nima več težav s centralnim planiranjem. Ključno vprašanje tako ni čist a
ali uporabna znanost – ne ena ne druga sama po sebi ne nosi vnaprejšnje-
ga političnega predznaka –, temveč uporabna znanost za delo ali za kapi-
tal, kjer čista znanost predstavlja le vmesno, včasih taktično nujno posta-
jo na poti do enega ali drugega družbeno-političnega cilja.
Zgodovinski rezultat dobrih treh desetletij realno obstoječega neo-
liberalizma je odmik od klasične demokracije in razvoj nove, hibridne
družbene delitve dela, kjer se tehnokratske družbene elite ukvarjajo s ka-
pitalističnim planiranjem, medtem ko »višje načelo« usodne nevedno-
sti in prilagoditvenega »življenjskega sloga« velja le za množice. Z ra-
zvojem tehnokratskega kapitalističnega planiranja se sledi Hayekovih in
Polanyijevih12 idej prenesejo na »civilno družbo« oziroma na, ko osre-
12 In tudi Popperjevih, čeprav se s Popperjem na tem mestu ukvarjam le obstransko. Popper je izje-
mno zanimiv in za zgodovino neoliberalne epistemologije nedvomno nadvse pomemben avtor, saj
je tako netipičen predstavnik neoliberalne misli – mladostni marksist in delni socialdemokrat, ki se
ni nikoli ukvarjal s striktno ekonomskimi vprašanji – kot Hayekov sopotnik in prijatelj ter član dru-
štva Mont Pelerin. A glede na prostorske in tematske omejitve bi obravnava Popperjeve epistemolo-
gije predstavljala preobsežen ekskurz. Naj za zdaj omenimo le, da je Popperjeva ideja odprte družbe
pomembno vplivala na Sorosevo filantropsko dejavnost in spodbudila ustanovitev mreže nevladnih
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 93
tniki, temveč delavci, ter da je mogoče povezavo med univerzo in gospo-
darstvom koncipirati tudi drugače, ne kot služenje kapitalu, temveč kot
produkcijo teorije politične ekonomije delavskega razreda.
Že leta 1973, desetletje po Polanyijevem posegu, ameriški sociolog
Daniel Bell v svoji vplivni študiji The Coming of Post-Industrial Society
naklonjeno piše o invaziji ekonomskih načel v znanost (Bell, 1973: 174),
vključitvi znanosti v strukturo ekonomije skozi institucionalizacijo raz-
iskovanja (ibid.: 196) ter o razvoju ter prihodnjih možnostih in meto-
dah načrtovane tehnološke oziroma znanstveno spodbujane gospodar-
ske rasti (ibid.: 196–212). Načelna in odločna zavrnitev centralnega pla-
niranja je bila za realno obstoječi kapitalizem aktualna le, dokler je bilo
to »konkurenčna prednost« realno obstoječih socializmov in keynesi-
anskih modelov kapitalizma. V prelomnem letu 1973 (leto državnega
udara v Čilu kot prvega obsežnega neoliberalnega družbenega eksperi-
menta in naftnega šoka, ki je bil eden izmed sprožilcev krize keynesian-
skega modela kapitalizma) se zdi, da je polemika o socialističnem raču-
nu končana in dejansko stvar preteklosti – centralno planiranje, načrto-
van in racionalno voden tehnološki razvoj in zavestna integracija znano-
sti v gospodarstvo postanejo kapitalistična realnost, zaradi česar strastne
obsodbe centralnega planiranja, kot sta Hayekova in Polanyijeva, posta-
nejo obrobne zgodovinske kuriozitete. Kapitalizem naenkrat, ko se znaj-
deta v krizi oziroma smrtnih krčih tako socializem kot keynesianizem,
nima več težav s centralnim planiranjem. Ključno vprašanje tako ni čist a
ali uporabna znanost – ne ena ne druga sama po sebi ne nosi vnaprejšnje-
ga političnega predznaka –, temveč uporabna znanost za delo ali za kapi-
tal, kjer čista znanost predstavlja le vmesno, včasih taktično nujno posta-
jo na poti do enega ali drugega družbeno-političnega cilja.
Zgodovinski rezultat dobrih treh desetletij realno obstoječega neo-
liberalizma je odmik od klasične demokracije in razvoj nove, hibridne
družbene delitve dela, kjer se tehnokratske družbene elite ukvarjajo s ka-
pitalističnim planiranjem, medtem ko »višje načelo« usodne nevedno-
sti in prilagoditvenega »življenjskega sloga« velja le za množice. Z ra-
zvojem tehnokratskega kapitalističnega planiranja se sledi Hayekovih in
Polanyijevih12 idej prenesejo na »civilno družbo« oziroma na, ko osre-
12 In tudi Popperjevih, čeprav se s Popperjem na tem mestu ukvarjam le obstransko. Popper je izje-
mno zanimiv in za zgodovino neoliberalne epistemologije nedvomno nadvse pomemben avtor, saj
je tako netipičen predstavnik neoliberalne misli – mladostni marksist in delni socialdemokrat, ki se
ni nikoli ukvarjal s striktno ekonomskimi vprašanji – kot Hayekov sopotnik in prijatelj ter član dru-
štva Mont Pelerin. A glede na prostorske in tematske omejitve bi obravnava Popperjeve epistemolo-
gije predstavljala preobsežen ekskurz. Naj za zdaj omenimo le, da je Popperjeva ideja odprte družbe
pomembno vplivala na Sorosevo filantropsko dejavnost in spodbudila ustanovitev mreže nevladnih
