Page 100 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 100
Drugo pedagoškega diskurza
sko plačo določenega visoko izobraženega posameznika njegov donos na
investicijo v lastni človeški kapital. A takšno gledanje je mogoče le v spe-
cifičnih zgodovinskih pogojih – če se je Drucker leta 1959, v času mno-
žičnih zahtev delavcev, rasnih manjšin in žensk po dostopu do izobraže-
vanja kot univerzalne demokratične pravice, še moral skrivati za tehno-
loškim determinizmom, je v letu 1984, ko izide The Economics of Infor-
mation and Human Capital, neoliberalna preobrazba univerze v ZDA
že več ali manj izvršeno dejstvo. Samo na družbeno-zgodovinski podlagi
povečane in intenzivne integracije univerze in raziskovalnega sistema v
ekonomijo, o kateri v vmesnem obdobju piše Bell, in hkratne intenzivne
državne represije nad delavskimi gibanji v obdobju Reaganovega predse-
dovanja, je mogoče trditi, da pot do višjih mezd niso denimo stavke ali
politični pritisk po egalitarnejši družbeni distribuciji ustvarjene vredno-
sti, temveč »naložbe vase«.15
Kot ugotavljajo vsi teoretiki človeškega kapitala, je človeški kapital
vseeno posebna vrsta kapitala, ki se od denimo strojev ali industrijske in-
frastrukture razlikuje po tem, da ga ni mogoče ločiti od njegovega člo-
veškega nosilca. To v praksi pomeni, da uveljavljanje političnih strategij
človeškega kapitala pomeni še intenzivnejšo podreditev dela kapitalu –
če so bile nekoč kapitalu podrejene le roke in del intelektualnih kapaci-
tet, potreben za učinkovito opravljanje določenih delovnih nalog v do-
ločenem časovnem obdobju (osem ur na dan štirideset let med koncem
formalnega šolanja in upokojitvijo), se v času neoliberalizma ta obseg
»prostorsko« raztegne na celoto intelektualnih, afektivnih in kognitiv-
nih človeških zmogljivosti, medtem ko časovno zdaj obsega tudi ves čas
formalnega izobraževanja in velik del prostega časa, v kolikor je ta name-
njen »vseživljenjskemu učenju« (in več kot prostega časa namenimo ne-
formalnemu oziroma vseživljenjskemu učenju, boljši naj bi bil naš kon-
kurenčni položaj na trgu delovne sile). Osebni prostor in čas, ki sta bila
nekoč kapitalu dostopna le posredno, skozi potrošnjo vsakdanjih izdel-
kov in množične kulture, postajata vse bolj namenjena neposrednemu
večanju produktivnosti delovne sile. Delavec z akumulacijo »človeške-
ga kapitala« ne postane kapitalist in razredni antagonizmi se v družbi
znanja ne zmehčajo ali izginejo, temveč se še zaostrijo – »človeški kapi-
talist« je še bolj kot klasični proletarec delavec v osnovnem kapitalistič-
nem pomenu, še bolj izkoriščan, nadzorovan in discipliniran. Ne le da v
»družbi znanja« ali »kognitivnem kapitalizmu« proletariat ne izgine,
15 »Učiti se zdaj in služiti kasneje je temeljna ideja formacije človeškega kapitala.« (Machlup, 1984:
401) Cf. tudi kritične analize teorije in politike človeškega kapitala v Bowles in Gintis (1975); Livin-
gstone (1997) in Notes & Commentaries (2010).
sko plačo določenega visoko izobraženega posameznika njegov donos na
investicijo v lastni človeški kapital. A takšno gledanje je mogoče le v spe-
cifičnih zgodovinskih pogojih – če se je Drucker leta 1959, v času mno-
žičnih zahtev delavcev, rasnih manjšin in žensk po dostopu do izobraže-
vanja kot univerzalne demokratične pravice, še moral skrivati za tehno-
loškim determinizmom, je v letu 1984, ko izide The Economics of Infor-
mation and Human Capital, neoliberalna preobrazba univerze v ZDA
že več ali manj izvršeno dejstvo. Samo na družbeno-zgodovinski podlagi
povečane in intenzivne integracije univerze in raziskovalnega sistema v
ekonomijo, o kateri v vmesnem obdobju piše Bell, in hkratne intenzivne
državne represije nad delavskimi gibanji v obdobju Reaganovega predse-
dovanja, je mogoče trditi, da pot do višjih mezd niso denimo stavke ali
politični pritisk po egalitarnejši družbeni distribuciji ustvarjene vredno-
sti, temveč »naložbe vase«.15
Kot ugotavljajo vsi teoretiki človeškega kapitala, je človeški kapital
vseeno posebna vrsta kapitala, ki se od denimo strojev ali industrijske in-
frastrukture razlikuje po tem, da ga ni mogoče ločiti od njegovega člo-
veškega nosilca. To v praksi pomeni, da uveljavljanje političnih strategij
človeškega kapitala pomeni še intenzivnejšo podreditev dela kapitalu –
če so bile nekoč kapitalu podrejene le roke in del intelektualnih kapaci-
tet, potreben za učinkovito opravljanje določenih delovnih nalog v do-
ločenem časovnem obdobju (osem ur na dan štirideset let med koncem
formalnega šolanja in upokojitvijo), se v času neoliberalizma ta obseg
»prostorsko« raztegne na celoto intelektualnih, afektivnih in kognitiv-
nih človeških zmogljivosti, medtem ko časovno zdaj obsega tudi ves čas
formalnega izobraževanja in velik del prostega časa, v kolikor je ta name-
njen »vseživljenjskemu učenju« (in več kot prostega časa namenimo ne-
formalnemu oziroma vseživljenjskemu učenju, boljši naj bi bil naš kon-
kurenčni položaj na trgu delovne sile). Osebni prostor in čas, ki sta bila
nekoč kapitalu dostopna le posredno, skozi potrošnjo vsakdanjih izdel-
kov in množične kulture, postajata vse bolj namenjena neposrednemu
večanju produktivnosti delovne sile. Delavec z akumulacijo »človeške-
ga kapitala« ne postane kapitalist in razredni antagonizmi se v družbi
znanja ne zmehčajo ali izginejo, temveč se še zaostrijo – »človeški kapi-
talist« je še bolj kot klasični proletarec delavec v osnovnem kapitalistič-
nem pomenu, še bolj izkoriščan, nadzorovan in discipliniran. Ne le da v
»družbi znanja« ali »kognitivnem kapitalizmu« proletariat ne izgine,
15 »Učiti se zdaj in služiti kasneje je temeljna ideja formacije človeškega kapitala.« (Machlup, 1984:
401) Cf. tudi kritične analize teorije in politike človeškega kapitala v Bowles in Gintis (1975); Livin-
gstone (1997) in Notes & Commentaries (2010).
