Page 102 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 102
Drugo pedagoškega diskurza
vrednote; a če želimo odločati o razvoju produktivnih zmogljivosti in go-
spodarski rasti, moramo upoštevati informacije o produktivnem prispevku
različnih poklicev.« (Machlup, 1984: 597)
To še dodatno potrjuje nujnost umeščanja kritike aktualnih šol-
skih in raziskovalnih politik v okvir širše kritike kapitalizma kot take-
ga (Krašovec, 2012).
Osnovni značilnosti neoliberalne šolske politike sta tako 1) razpu-
stitev dotedanjih organizacijskih oblik in reorganizacija poučevanja in
raziskovanja v fleksibilne in konkurenčne »time«, ki se ukvarjajo le s
posameznimi problemi oziroma moduli na projektni način, torej med-
sebojno prilagajanje neodvisnih majhnih skupin in posameznikov, ki ga
uravnava načelo konkurence, ter 2) uvedba avtoritarnega državnega po-
seganja v šolsko polje, da bi ga uskladilo s trenutnimi potrebami gospo-
darstva (raziskovalni del) in trga delovne sile (pedagoški del), torej cen-
tralno planiranje na najvišji ravni, ki ni podvrženo demokratičnemu
nadzoru, temveč diktatu Evropske komisije oziroma njenih izobraže-
valno-raziskovalnih podružnic. Država se ne umakne, temveč aktivno
organizira prehod klasične univerze v mreže intelektualno omejenih in
politično nepismenih projektnih skupin ter vnos podjetniških elemen-
tov (kot je primer Rončević, ki ni protisloven, temveč značilen za novo
šolsko politiko).
V situaciji, ko je država tista, ki aktivno izvaja neoliberalno šolsko
politiko, ključna dilema ni več toliko javno proti zasebnemu (čeprav je
boj proti privatizaciji in komercializaciji obstoječega javnega šolstva se-
veda nujen), temveč šolstvo kot potencialen prostor produkcije teorije
in politične imaginacije, ki bi omogočale kolektivno emancipacijo, ali
trening za vseživljenjsko prilagajanje objektivni prisili »višjega načela«,
oziroma, z besedami Margaret Thatcher, spreminjanje duše.
Literatura
Adamson, M. (2009). The Human Capital Strategy. Ephemera, IX/4,
271–284.
Arnsperger, C. (2007). Critical Political Economy, London, New York:
Routledge.
Bell, D. (1973). The Coming of Post-Industrial Society, New York: Ba-
sic Books.
Bowles, S. in Gintis, H. (1975). The Problem with Human Capital The-
ory. The American Economic Review, XCVI/2, 74–82.
Brown, W. (2003). Neo-liberalism and the End of Liberal Democracy.
Theory and Event, VII/1.
vrednote; a če želimo odločati o razvoju produktivnih zmogljivosti in go-
spodarski rasti, moramo upoštevati informacije o produktivnem prispevku
različnih poklicev.« (Machlup, 1984: 597)
To še dodatno potrjuje nujnost umeščanja kritike aktualnih šol-
skih in raziskovalnih politik v okvir širše kritike kapitalizma kot take-
ga (Krašovec, 2012).
Osnovni značilnosti neoliberalne šolske politike sta tako 1) razpu-
stitev dotedanjih organizacijskih oblik in reorganizacija poučevanja in
raziskovanja v fleksibilne in konkurenčne »time«, ki se ukvarjajo le s
posameznimi problemi oziroma moduli na projektni način, torej med-
sebojno prilagajanje neodvisnih majhnih skupin in posameznikov, ki ga
uravnava načelo konkurence, ter 2) uvedba avtoritarnega državnega po-
seganja v šolsko polje, da bi ga uskladilo s trenutnimi potrebami gospo-
darstva (raziskovalni del) in trga delovne sile (pedagoški del), torej cen-
tralno planiranje na najvišji ravni, ki ni podvrženo demokratičnemu
nadzoru, temveč diktatu Evropske komisije oziroma njenih izobraže-
valno-raziskovalnih podružnic. Država se ne umakne, temveč aktivno
organizira prehod klasične univerze v mreže intelektualno omejenih in
politično nepismenih projektnih skupin ter vnos podjetniških elemen-
tov (kot je primer Rončević, ki ni protisloven, temveč značilen za novo
šolsko politiko).
V situaciji, ko je država tista, ki aktivno izvaja neoliberalno šolsko
politiko, ključna dilema ni več toliko javno proti zasebnemu (čeprav je
boj proti privatizaciji in komercializaciji obstoječega javnega šolstva se-
veda nujen), temveč šolstvo kot potencialen prostor produkcije teorije
in politične imaginacije, ki bi omogočale kolektivno emancipacijo, ali
trening za vseživljenjsko prilagajanje objektivni prisili »višjega načela«,
oziroma, z besedami Margaret Thatcher, spreminjanje duše.
Literatura
Adamson, M. (2009). The Human Capital Strategy. Ephemera, IX/4,
271–284.
Arnsperger, C. (2007). Critical Political Economy, London, New York:
Routledge.
Bell, D. (1973). The Coming of Post-Industrial Society, New York: Ba-
sic Books.
Bowles, S. in Gintis, H. (1975). The Problem with Human Capital The-
ory. The American Economic Review, XCVI/2, 74–82.
Brown, W. (2003). Neo-liberalism and the End of Liberal Democracy.
Theory and Event, VII/1.
