Page 92 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 92
Drugo pedagoškega diskurza
nosti kot podvrste trga, le da gre, v nasprotju s trgom kot trgom mate-
rialnih dobrin, tu za trg nematerialnih idej) in, da bi ostala zvesta svo-
ji izvorni zavrnitvi buharinizma in bernalizma, zavrne vsako vmešava-
nje v in poskus nadzorovanja znanosti, tudi če bi bilo to tržno motivira-
no. Namesto pričakovanega in (tistim, ki spremljajo evropsko in lokalno
znanstveno in šolsko politiko) običajnega predloga tesnejšega povezova-
nja med znanostjo in gospodarstvom tako dobimo vpogled v globljo in
srhljivejšo razsežnost neoliberalne politične filozofije, ki je bližje tiste-
mu, kar Evropska komisija imenuje »strukturne reforme« – višje nače-
lo, ki je postrazsvetljensko in postdemokratično ter ni omejeno na stro-
go ekonomsko področje ali na mukotrpno in počasno prenašanje eko-
nomske logike na vsa ostala družbena področja, vizijo družbe brez ve-
likih političnih idealov ali enotnega načrta za kolektivno emancipacijo,
kjer napol slepi in intelektualno pohabljeni posamezniki lahko le upajo,
da bo njihovo naključno zaletavanje nekoč spontano privedlo do neče-
sa, vsaj malo podobnega racionalni družbeni ureditvi: »Iskanje odlično-
sti ne popušča volji ljudstva in namesto nje pristaja na družbeno stanje, v
katerem lahko javnih interes poznamo le fragmentarno ter ga lahko do-
sežemo le kot rezultat individualnih iniciativ, ki rešujejo fragmentarne
probleme.« (Polanyi, 1962: 11)11
Iz študije primera Polanyi lahko vidimo tudi, kako močno neolibe-
ralne ideje obvladujejo tudi tisto, za kar iskreno verjamemo, da so levi-
čarska stališča v boju proti današnji komercializaciji znanosti in visoke-
ga šolstva – ali si je sploh mogoče zamisliti čisto in avtonomno znanost,
ki jo danes pogosto idealiziramo kot protiutež pritisku kapitala na uni-
verzo in raziskovalne inštitute, brez metafore trga idej in spontane ko-
ordinacije neodvisnih in svobodnih raziskovalnih iniciativ? Je mogoče
avtonomijo znanosti misliti onkraj višjega načela, ki morda nudi oporo
za obrambo pred najbolj vulgarnimi poskusi instrumentalizacije znano-
sti v komercialne namene, a obenem pomeni popuščanje pred ideologi-
jo globljih strukturnih reform – ali pa se lahko česa naučimo tudi iz Bu-
harinove odločne zavrnitve čiste znanosti in alternativo gradimo na vi-
ziji militantne in prometejske teoretske produkcije, ki bo omogočala rav-
no emancipacijo od religije višjega načela? Absolutno zavračanje vsake
povezave med univerzo in gospodarstvom ni politično, temveč moralno
stališče (skrb za čistost in neomadeževanost znanosti), ki ne upošteva, da
večino »gospodarstva« in vir vse nove vrednosti ne predstavljajo podje-
11 Tu je blizu tudi Popperjevi kritiki prometejske in utopične razsežnosti marksizma, namesto katere
predlaga postopni družbeni inženiring, prilagajanje na spremembe in reševanje posameznih proble-
mov (Popper, 1966: 160–172, 417).
nosti kot podvrste trga, le da gre, v nasprotju s trgom kot trgom mate-
rialnih dobrin, tu za trg nematerialnih idej) in, da bi ostala zvesta svo-
ji izvorni zavrnitvi buharinizma in bernalizma, zavrne vsako vmešava-
nje v in poskus nadzorovanja znanosti, tudi če bi bilo to tržno motivira-
no. Namesto pričakovanega in (tistim, ki spremljajo evropsko in lokalno
znanstveno in šolsko politiko) običajnega predloga tesnejšega povezova-
nja med znanostjo in gospodarstvom tako dobimo vpogled v globljo in
srhljivejšo razsežnost neoliberalne politične filozofije, ki je bližje tiste-
mu, kar Evropska komisija imenuje »strukturne reforme« – višje nače-
lo, ki je postrazsvetljensko in postdemokratično ter ni omejeno na stro-
go ekonomsko področje ali na mukotrpno in počasno prenašanje eko-
nomske logike na vsa ostala družbena področja, vizijo družbe brez ve-
likih političnih idealov ali enotnega načrta za kolektivno emancipacijo,
kjer napol slepi in intelektualno pohabljeni posamezniki lahko le upajo,
da bo njihovo naključno zaletavanje nekoč spontano privedlo do neče-
sa, vsaj malo podobnega racionalni družbeni ureditvi: »Iskanje odlično-
sti ne popušča volji ljudstva in namesto nje pristaja na družbeno stanje, v
katerem lahko javnih interes poznamo le fragmentarno ter ga lahko do-
sežemo le kot rezultat individualnih iniciativ, ki rešujejo fragmentarne
probleme.« (Polanyi, 1962: 11)11
Iz študije primera Polanyi lahko vidimo tudi, kako močno neolibe-
ralne ideje obvladujejo tudi tisto, za kar iskreno verjamemo, da so levi-
čarska stališča v boju proti današnji komercializaciji znanosti in visoke-
ga šolstva – ali si je sploh mogoče zamisliti čisto in avtonomno znanost,
ki jo danes pogosto idealiziramo kot protiutež pritisku kapitala na uni-
verzo in raziskovalne inštitute, brez metafore trga idej in spontane ko-
ordinacije neodvisnih in svobodnih raziskovalnih iniciativ? Je mogoče
avtonomijo znanosti misliti onkraj višjega načela, ki morda nudi oporo
za obrambo pred najbolj vulgarnimi poskusi instrumentalizacije znano-
sti v komercialne namene, a obenem pomeni popuščanje pred ideologi-
jo globljih strukturnih reform – ali pa se lahko česa naučimo tudi iz Bu-
harinove odločne zavrnitve čiste znanosti in alternativo gradimo na vi-
ziji militantne in prometejske teoretske produkcije, ki bo omogočala rav-
no emancipacijo od religije višjega načela? Absolutno zavračanje vsake
povezave med univerzo in gospodarstvom ni politično, temveč moralno
stališče (skrb za čistost in neomadeževanost znanosti), ki ne upošteva, da
večino »gospodarstva« in vir vse nove vrednosti ne predstavljajo podje-
11 Tu je blizu tudi Popperjevi kritiki prometejske in utopične razsežnosti marksizma, namesto katere
predlaga postopni družbeni inženiring, prilagajanje na spremembe in reševanje posameznih proble-
mov (Popper, 1966: 160–172, 417).
