Page 91 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 91
neoliberalna epistemologija
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 91
stal mimo zavestne volje ali družbenega planiranja, ter da temelji na tra-
dicionalni avtoriteti in na prenosu znanja med »mojstri« in »vajenci«.
Vsak poskus vmešavanja države ali katerekoli centralne avtoritete v delo-
vanje znanosti bi pomenil dušenje njenega svobodnega razvoja, saj, tako
kot ekonomija pri Hayeku, tudi učinkovito delovanje znanosti temelji
na svobodni interakciji mnogih osebnih, neizrekljivih in fragmentira-
nih znanj – »znanstveno mnenje ni mnenje enega samega uma, tem-
več je razpršeno v tisoče fragmentov v množici posameznih glav« (Po-
lanyi, 1962: 4) –, mnogih neodvisnih iniciativ, ki, mimo zavestnega na-
črta, spontano proizvedejo znanstveno polje kot tako. To seveda ne po-
meni, da je znanstveni svet brez pravil ali prepuščen povsem arbitrarnim
impulzom posameznih raziskovalcev – za urejenost znanosti skrbi tra-
dicionalni sistem avtoritete, utemeljen na meritokratskih hierarhijah in
profesionalni etiki.
Z nekaj zmagoslavja in veliko olajšanja Polanyi tudi retroaktivno
dokumentira zgodovinski neuspeh centralnega planiranja v znanosti
tako v Sovjetski zvezi kot v Veliki Britaniji (Polanyi, 1962: 4–7), a njegov
glavni argument je veliko bolj splošen, ambiciozen in političen. Čeprav
za opis delovanja znanstvenega polja uporabi hayekovski model, izdelan
za ponazoritev delovanja prostega trga v ekonomiji, ne zagovarja podre-
ditve znanosti gospodarstvu. Pri zagovoru popolne avtonomije in čisto-
sti znanosti je dosleden – zanj je znanost lahko učinkovita in produktiv-
na le, če obstaja zaradi znanosti same, če se ne podreja nobenim zuna-
njim kriterijem in diktatom, tudi če so ti kapitalistični oziroma tržni. Za
razliko od Hayeka, ki mu prosti trg predstavlja najvišjo in najpopolnej-
šo obliko družbene organizacije in idealno institucijo, po modelu katere
je potrebno oblikovati tudi vse ostale družbene institucije (razen morda
poslovnih fakultet in fakultet za ekonomijo, da bi lahko neoliberalni ra-
zumniki še naprej uživali prednosti javnega financiranja in sistema jav-
nih uslužbencev), sta za Polanyija tako prosti trg kot svobodna ali čista
znanost le dve posebni in ločeni konkretni udejanjenji nečesa, kar ime-
nuje višje načelo: »Samokoordinacija neodvisnih znanstvenikov uteleša
višje načelo, načelo, ki se, če ga apliciramo na produkcijo in distribucijo
materialnih dobrin, izraža kot trg.« (Polanyi, 1962: 10)
Ta moment je tisto, kar je v Polanyijevi epistemologiji in sociologi-
ji znanosti res prelomno – analiza, ki deluje kot preprosta aplikacija Ha-
yekovega modela na novo družbeno področje, se kljub uporabi metafore
trga idej ustavi pred svojo zadnjo logično konsekvenco (določitvijo zna-
kaj temu podobnega spontano pojavi kot nenadejan rezultat omejenih zasebnih pobud in individu-
alnih dejanj (Fine in Milonakis, 2009: 264).
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 91
stal mimo zavestne volje ali družbenega planiranja, ter da temelji na tra-
dicionalni avtoriteti in na prenosu znanja med »mojstri« in »vajenci«.
Vsak poskus vmešavanja države ali katerekoli centralne avtoritete v delo-
vanje znanosti bi pomenil dušenje njenega svobodnega razvoja, saj, tako
kot ekonomija pri Hayeku, tudi učinkovito delovanje znanosti temelji
na svobodni interakciji mnogih osebnih, neizrekljivih in fragmentira-
nih znanj – »znanstveno mnenje ni mnenje enega samega uma, tem-
več je razpršeno v tisoče fragmentov v množici posameznih glav« (Po-
lanyi, 1962: 4) –, mnogih neodvisnih iniciativ, ki, mimo zavestnega na-
črta, spontano proizvedejo znanstveno polje kot tako. To seveda ne po-
meni, da je znanstveni svet brez pravil ali prepuščen povsem arbitrarnim
impulzom posameznih raziskovalcev – za urejenost znanosti skrbi tra-
dicionalni sistem avtoritete, utemeljen na meritokratskih hierarhijah in
profesionalni etiki.
Z nekaj zmagoslavja in veliko olajšanja Polanyi tudi retroaktivno
dokumentira zgodovinski neuspeh centralnega planiranja v znanosti
tako v Sovjetski zvezi kot v Veliki Britaniji (Polanyi, 1962: 4–7), a njegov
glavni argument je veliko bolj splošen, ambiciozen in političen. Čeprav
za opis delovanja znanstvenega polja uporabi hayekovski model, izdelan
za ponazoritev delovanja prostega trga v ekonomiji, ne zagovarja podre-
ditve znanosti gospodarstvu. Pri zagovoru popolne avtonomije in čisto-
sti znanosti je dosleden – zanj je znanost lahko učinkovita in produktiv-
na le, če obstaja zaradi znanosti same, če se ne podreja nobenim zuna-
njim kriterijem in diktatom, tudi če so ti kapitalistični oziroma tržni. Za
razliko od Hayeka, ki mu prosti trg predstavlja najvišjo in najpopolnej-
šo obliko družbene organizacije in idealno institucijo, po modelu katere
je potrebno oblikovati tudi vse ostale družbene institucije (razen morda
poslovnih fakultet in fakultet za ekonomijo, da bi lahko neoliberalni ra-
zumniki še naprej uživali prednosti javnega financiranja in sistema jav-
nih uslužbencev), sta za Polanyija tako prosti trg kot svobodna ali čista
znanost le dve posebni in ločeni konkretni udejanjenji nečesa, kar ime-
nuje višje načelo: »Samokoordinacija neodvisnih znanstvenikov uteleša
višje načelo, načelo, ki se, če ga apliciramo na produkcijo in distribucijo
materialnih dobrin, izraža kot trg.« (Polanyi, 1962: 10)
Ta moment je tisto, kar je v Polanyijevi epistemologiji in sociologi-
ji znanosti res prelomno – analiza, ki deluje kot preprosta aplikacija Ha-
yekovega modela na novo družbeno področje, se kljub uporabi metafore
trga idej ustavi pred svojo zadnjo logično konsekvenco (določitvijo zna-
kaj temu podobnega spontano pojavi kot nenadejan rezultat omejenih zasebnih pobud in individu-
alnih dejanj (Fine in Milonakis, 2009: 264).
