Page 89 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 89
neoliberalna epistemologija
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 89
moti ga toliko, da so ljudje vladani, kot ideja, da bi si vladali sami, name-
sto da jim vlada objektivni tržni mehanizem:
»Problem, ki ga želimo rešiti, je, kako spontana interakcija številnih ljudi, od
katerih vsak poseduje le delčke znanja, pripelje do stanja /.../ ki bi ga lahko
namerno ustvaril le nekdo, ki bi posedoval skupno znanje vseh teh posame-
znikov /.../ Kako lahko kombinacija fragmentov znanja, ki obstajajo v različ-
nih umih, pripelje do rezultatov, ki bi, če bi jih želeli uresničiti namerno, od
vodečega uma zahtevali znanje, ki ga ne more posedovati nobena posamez
na oseba?« (Hayek, 1948c: 50–54)9
Po Hayeku je svoboden človek neveden in preračunljiv potrošniško-
-podjetniški idiot, ki se ne ukvarja z »velikimi zgodbami«, temveč po-
seduje le nujno potrebno količino »življenjskega znanja«, ki mu omo-
goča hitro prilagajanje na hitro spreminjajoče se tržne (izraz življenjsko
je v teh primerih le evfemizem za tržno) razmere brez odvečnega spraše-
vanja o pravičnosti in smiselnosti teh razmer. Ko danes poslušamo šol-
ske ministre, kako v nastopnih govorih govorijo o pretiranem teoretizi-
ranju in pomanjkanju resničnega, življenjskega znanja v sodobnih šolah,
lahko ugotovimo, da je bil pri napovedih prihodnosti Hayek uspešnej-
ši od Marxa. V novi šoli ni več potrebno vedeti zakaj, temveč le kako. Za
vse ostalo je tu trg.
Polanyijevo višje načelo
Michael Polanyi je bil brat (vsaj družboslovcem) bolj znanega Karla
Polanyija. Za razliko od brata ni bil naklonjen socializmu in ni imel te-
žav s prostim trgom. Ravno nasprotno – čeprav je bil talentiran naravo-
slovec in je imel pred seboj bleščečo kariero v kemiji, ga je izkušnja poto-
vanja v Sovjetsko zvezo leta 1935, kjer se je srečal s sovjetskimi znanstve-
niki in tudi z Buharinom, ki mu je dejal, da v socializmu ne bo več čiste
znanosti, tako pretresla, da se je začel ukvarjati z ekonomskimi in epi-
stemološkimi vprašanji, oziroma, kot je danes modno reči, s povezavo
znanosti z gospodarstvom. V Manchestru, kamor je leta 1933 pobegnil
pred nacizmom, je do leta 1948 predaval kemijo, nato pa se je preusmeril
v družboslovna vprašanja, predvsem v vprašanji vloge znanosti v družbi
in načina organizacije znanstvene skupnosti (Mirowski, 2004: 75–76).
Njegova biografska pot je podobna tisti Hayeka, Schumpetra,
Druckerja, Popperja, Machlupa in drugih srednjeevropskih liberalnih
intelektualcev, ki so v tridesetih pred fašizmom pobegnili v anglosaške
9 Odgovor na Hayekovo retorično vprašanje je, čeprav ga Hayek nikjer eksplicitno ne izreče, seveda
očiten – tako, da trgu podelimo božjo moč, modrost in vsevednost ter prometejskost revolucionar-
nih teorij in politik 20. stoletja nadomestimo s sekularno religijo trga (Elliott in Atkinson, 2012).
– od nemožnosti vedeti do človeškega kapitala 89
moti ga toliko, da so ljudje vladani, kot ideja, da bi si vladali sami, name-
sto da jim vlada objektivni tržni mehanizem:
»Problem, ki ga želimo rešiti, je, kako spontana interakcija številnih ljudi, od
katerih vsak poseduje le delčke znanja, pripelje do stanja /.../ ki bi ga lahko
namerno ustvaril le nekdo, ki bi posedoval skupno znanje vseh teh posame-
znikov /.../ Kako lahko kombinacija fragmentov znanja, ki obstajajo v različ-
nih umih, pripelje do rezultatov, ki bi, če bi jih želeli uresničiti namerno, od
vodečega uma zahtevali znanje, ki ga ne more posedovati nobena posamez
na oseba?« (Hayek, 1948c: 50–54)9
Po Hayeku je svoboden človek neveden in preračunljiv potrošniško-
-podjetniški idiot, ki se ne ukvarja z »velikimi zgodbami«, temveč po-
seduje le nujno potrebno količino »življenjskega znanja«, ki mu omo-
goča hitro prilagajanje na hitro spreminjajoče se tržne (izraz življenjsko
je v teh primerih le evfemizem za tržno) razmere brez odvečnega spraše-
vanja o pravičnosti in smiselnosti teh razmer. Ko danes poslušamo šol-
ske ministre, kako v nastopnih govorih govorijo o pretiranem teoretizi-
ranju in pomanjkanju resničnega, življenjskega znanja v sodobnih šolah,
lahko ugotovimo, da je bil pri napovedih prihodnosti Hayek uspešnej-
ši od Marxa. V novi šoli ni več potrebno vedeti zakaj, temveč le kako. Za
vse ostalo je tu trg.
Polanyijevo višje načelo
Michael Polanyi je bil brat (vsaj družboslovcem) bolj znanega Karla
Polanyija. Za razliko od brata ni bil naklonjen socializmu in ni imel te-
žav s prostim trgom. Ravno nasprotno – čeprav je bil talentiran naravo-
slovec in je imel pred seboj bleščečo kariero v kemiji, ga je izkušnja poto-
vanja v Sovjetsko zvezo leta 1935, kjer se je srečal s sovjetskimi znanstve-
niki in tudi z Buharinom, ki mu je dejal, da v socializmu ne bo več čiste
znanosti, tako pretresla, da se je začel ukvarjati z ekonomskimi in epi-
stemološkimi vprašanji, oziroma, kot je danes modno reči, s povezavo
znanosti z gospodarstvom. V Manchestru, kamor je leta 1933 pobegnil
pred nacizmom, je do leta 1948 predaval kemijo, nato pa se je preusmeril
v družboslovna vprašanja, predvsem v vprašanji vloge znanosti v družbi
in načina organizacije znanstvene skupnosti (Mirowski, 2004: 75–76).
Njegova biografska pot je podobna tisti Hayeka, Schumpetra,
Druckerja, Popperja, Machlupa in drugih srednjeevropskih liberalnih
intelektualcev, ki so v tridesetih pred fašizmom pobegnili v anglosaške
9 Odgovor na Hayekovo retorično vprašanje je, čeprav ga Hayek nikjer eksplicitno ne izreče, seveda
očiten – tako, da trgu podelimo božjo moč, modrost in vsevednost ter prometejskost revolucionar-
nih teorij in politik 20. stoletja nadomestimo s sekularno religijo trga (Elliott in Atkinson, 2012).
