Page 88 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 88
Drugo pedagoškega diskurza
no planiranje, kritiko tega Hayek le izkoristi kot poligon za kritiko vseh
prometejskih in utopičnih političnih projektov, ki jih v dvajsetem stole-
tju ni manjkalo. Druga konsekvenca pokaže, da Hayeku epistemološki
obrat omogoči razviti in prenoviti (v tem je povsem dobesedno neolibe-
ralen) Smithovo precej šibko in intuitivno tezo o »nevidni roki trga« v
zagovor objektivne tržne prisile kot osnovnega načela družbene organi-
zacije. Tretja je del Hayekovega življenjskega projekta kritike kontinen-
talnega (francoskega in nemškega) razsvetljenstva oziroma, kot to sam
imenuje, racionalističnega individualizma, ki ga ima za lažni individua-
lizem (Hayek, 1948b). V nasprotju s Kantom ali sodobnim naslednikom
francoskega razsvetljenstva Rancièrom Hayek intelektualne nedoletno-
sti ali šibkosti volje (Rancière, 2005), ki ovira celostno racionalno spo-
znanje, ne vidi kot problem, temveč kot rešitev; sprijaznjenje z lastno in-
telektualno omejenostjo je pogoj ekonomske učinkovitosti in politične-
ga liberalizma – za razliko od demokracije v klasičnem razsvetljenskem
pomenu, saj moramo, če jemljemo suverenost ljudstva in vladavino obče
volje resno, predpostavljati, da vsi občani mislijo, da torej niso Hayekovi
»psihotični omejenci«.
Četrta konsekvenca predstavlja kritiko teoretika, ki je subverzivnost
razsvetljenstva vzel morda najbolj zares in jo iz področja epistemologije
in politične filozofije prenesel tudi na področje ekonomije – Marxa. Za
Marxa »tiha prisila tržnih odnosov« predstavlja eno izmed najbolj pro-
blematičnih značilnosti kapitalizma in njegovo pojmovanje kapitalizma
kot poslednje stopnje predzgodovine in komunizma kot začetka dejan-
ske zgodovine človeštva (saj se dejanska zgodovina začne šele, ko se člo-
veštvo otrese objektivnih sil, ki mu vladajo, in postane dejanski gospo-
dar lastne usode) je poskus dokončati razsvetljenski projekt tam, kjer se
je ta zataknil v liberalnih teoretskih apologijah kapitalizma in meščan-
ske družbe.8 Hayek je tudi v tem primeru dosledno in značilno radika-
len – tako kot je pripravljen žrtvovati neoklasično ekonomsko teorijo, da
bi se rešil Langeja, je pripravljen tudi zavreči razsvetljenstvo (razen neka-
terih idiosinkratično branih škotskih predstavnikov), da bi obračunal z
Marxom. »Človek v kompleksni družbi nima druge možnosti, kot da se
prilagodi tistemu, kar vidi kot slepe sile družbenega procesa ali pa ubo-
ga ukaze nadrejenega.« (Hayek, 1948b: 24) Hayekova vizija svobode je
podreditev objektivnim, slepim tržnim silam kot manjše zlo od totalita-
rizma kot nujne posledice drznejših, prometejskih vizij emancipacije. Ne
8 Dve zanimivi sodobni razpravi o tem vidiku Marxove teorije sta De Angelis (2006) in Postone
(1996).
no planiranje, kritiko tega Hayek le izkoristi kot poligon za kritiko vseh
prometejskih in utopičnih političnih projektov, ki jih v dvajsetem stole-
tju ni manjkalo. Druga konsekvenca pokaže, da Hayeku epistemološki
obrat omogoči razviti in prenoviti (v tem je povsem dobesedno neolibe-
ralen) Smithovo precej šibko in intuitivno tezo o »nevidni roki trga« v
zagovor objektivne tržne prisile kot osnovnega načela družbene organi-
zacije. Tretja je del Hayekovega življenjskega projekta kritike kontinen-
talnega (francoskega in nemškega) razsvetljenstva oziroma, kot to sam
imenuje, racionalističnega individualizma, ki ga ima za lažni individua-
lizem (Hayek, 1948b). V nasprotju s Kantom ali sodobnim naslednikom
francoskega razsvetljenstva Rancièrom Hayek intelektualne nedoletno-
sti ali šibkosti volje (Rancière, 2005), ki ovira celostno racionalno spo-
znanje, ne vidi kot problem, temveč kot rešitev; sprijaznjenje z lastno in-
telektualno omejenostjo je pogoj ekonomske učinkovitosti in politične-
ga liberalizma – za razliko od demokracije v klasičnem razsvetljenskem
pomenu, saj moramo, če jemljemo suverenost ljudstva in vladavino obče
volje resno, predpostavljati, da vsi občani mislijo, da torej niso Hayekovi
»psihotični omejenci«.
Četrta konsekvenca predstavlja kritiko teoretika, ki je subverzivnost
razsvetljenstva vzel morda najbolj zares in jo iz področja epistemologije
in politične filozofije prenesel tudi na področje ekonomije – Marxa. Za
Marxa »tiha prisila tržnih odnosov« predstavlja eno izmed najbolj pro-
blematičnih značilnosti kapitalizma in njegovo pojmovanje kapitalizma
kot poslednje stopnje predzgodovine in komunizma kot začetka dejan-
ske zgodovine človeštva (saj se dejanska zgodovina začne šele, ko se člo-
veštvo otrese objektivnih sil, ki mu vladajo, in postane dejanski gospo-
dar lastne usode) je poskus dokončati razsvetljenski projekt tam, kjer se
je ta zataknil v liberalnih teoretskih apologijah kapitalizma in meščan-
ske družbe.8 Hayek je tudi v tem primeru dosledno in značilno radika-
len – tako kot je pripravljen žrtvovati neoklasično ekonomsko teorijo, da
bi se rešil Langeja, je pripravljen tudi zavreči razsvetljenstvo (razen neka-
terih idiosinkratično branih škotskih predstavnikov), da bi obračunal z
Marxom. »Človek v kompleksni družbi nima druge možnosti, kot da se
prilagodi tistemu, kar vidi kot slepe sile družbenega procesa ali pa ubo-
ga ukaze nadrejenega.« (Hayek, 1948b: 24) Hayekova vizija svobode je
podreditev objektivnim, slepim tržnim silam kot manjše zlo od totalita-
rizma kot nujne posledice drznejših, prometejskih vizij emancipacije. Ne
8 Dve zanimivi sodobni razpravi o tem vidiku Marxove teorije sta De Angelis (2006) in Postone
(1996).
